Page 43 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 43
kladivom zgodovine in nakovalom zgodovinopisja: tekstna življenja martina luthr a
mi narodi germanskega porekla,« in tudi, da je »bistveno le to, da govori-
jo [ljudje] ta jezik brez prekinitve, pri čemer bolj jezik izoblikuje ljudi kot
pa oblikujejo ljudje jezik«. Fichte nato prikaže, da je dolgotrajna raba dolo-
čenega idioma pomembna zato, ker se v jeziku postopoma izoblikuje »du-
hovno orodje« (Fichte 1984, 369–80), to je aparat, s katerim je mogoče doje-
ti vse, kar se nahaja izven neposrednega čutnega zaznavanja in tozadevne
jezikovne zmožnosti poimenovanja, in to je ves svet abstrakcij – tudi ideja
humanosti. O slednji je v času največjega razcveta meščanskega romantič-
no nacionalističnega idearija na začetku 19. stoletja veljalo, da izraz huma-
nitete v (specifični jezikovni) kulturi določenega naroda veljavno legitimira
obstoj modernega naroda kot posebne entitete. Občasno, glede na politič-
ne preference in zmožnost meščanske politične elite, pa tudi njegove poli-
tične zahteve.
Tako je bil tudi Luther – tvorec nemškega knjižnega jezika in s tem
znaka, ki je bil v obnebjih nemške romantične nacionalne identifikacije
prepoznan kot ključna distinkcija nemštva napram nenemštvu – včlenjen
v nastajajoči idearij in imaginarij moderne nemške nacionalne identifika-
cije in identitete.
Slednja si je ob koncu dolgega stoletja »meščanov in revolucij« za pe-
nata poleg Luthra in Friderika Velikega vzela še železnega kanclerja Otta
von Bismarcka in skozi gibanje Los-von-Rom odmevala tudi v deželah pod
Alpami (prim. Cvirn 1988, 73–78). Zlasti na Štajerskem, v »južni deželi«,
kjer identifikacijska slika ni bila niti enoznačno nemška niti enoznačno slo-
venska, pa je bilo vendar evangeličanstvo v nekem obdobju hkrati z nem-
škim jezikom predpostavljeni razločevalni znak nemške nacionalne identi-
fikacije, ki se je artikulirala tudi s krilatico: Deutsch sein heisst evangelisch
sein (Cvirn 1988, 77).
Od tod do sodobnosti se kaže primerljiv razvoj, kot ga je bilo razvideti
do Rankeja: imaginarij se (re)generira na temelju vsebolj večplastnega bra-
nja virov z vedno večje časovne distance. Slednja pa nujno prinese s sabo
pojemanje strasti za polemične spopade.
Dogmatični, verski, politični in kulturni se pridružijo še glasbena, li-
terarna, jezikovna/jezikoslovna, intelektualna in ekonomska zgodovi-
na ter zgodovina vsakdanjika. Zato Luthra danes ni mogoče brati enako
kot doslej, zlasti pa njegovega sodobnega imaginarija in idearija ni mogo-
če reducirati na diskurz, ki bi bil kot historiografija odhajajočih namenjen
mrcvarjenju prihajajočih. Od tod naprej vodi pot morda le še v pogloblje-
ni integralni historiografski pristop – ne le v multidisciplinarno, temveč v
43
mi narodi germanskega porekla,« in tudi, da je »bistveno le to, da govori-
jo [ljudje] ta jezik brez prekinitve, pri čemer bolj jezik izoblikuje ljudi kot
pa oblikujejo ljudje jezik«. Fichte nato prikaže, da je dolgotrajna raba dolo-
čenega idioma pomembna zato, ker se v jeziku postopoma izoblikuje »du-
hovno orodje« (Fichte 1984, 369–80), to je aparat, s katerim je mogoče doje-
ti vse, kar se nahaja izven neposrednega čutnega zaznavanja in tozadevne
jezikovne zmožnosti poimenovanja, in to je ves svet abstrakcij – tudi ideja
humanosti. O slednji je v času največjega razcveta meščanskega romantič-
no nacionalističnega idearija na začetku 19. stoletja veljalo, da izraz huma-
nitete v (specifični jezikovni) kulturi določenega naroda veljavno legitimira
obstoj modernega naroda kot posebne entitete. Občasno, glede na politič-
ne preference in zmožnost meščanske politične elite, pa tudi njegove poli-
tične zahteve.
Tako je bil tudi Luther – tvorec nemškega knjižnega jezika in s tem
znaka, ki je bil v obnebjih nemške romantične nacionalne identifikacije
prepoznan kot ključna distinkcija nemštva napram nenemštvu – včlenjen
v nastajajoči idearij in imaginarij moderne nemške nacionalne identifika-
cije in identitete.
Slednja si je ob koncu dolgega stoletja »meščanov in revolucij« za pe-
nata poleg Luthra in Friderika Velikega vzela še železnega kanclerja Otta
von Bismarcka in skozi gibanje Los-von-Rom odmevala tudi v deželah pod
Alpami (prim. Cvirn 1988, 73–78). Zlasti na Štajerskem, v »južni deželi«,
kjer identifikacijska slika ni bila niti enoznačno nemška niti enoznačno slo-
venska, pa je bilo vendar evangeličanstvo v nekem obdobju hkrati z nem-
škim jezikom predpostavljeni razločevalni znak nemške nacionalne identi-
fikacije, ki se je artikulirala tudi s krilatico: Deutsch sein heisst evangelisch
sein (Cvirn 1988, 77).
Od tod do sodobnosti se kaže primerljiv razvoj, kot ga je bilo razvideti
do Rankeja: imaginarij se (re)generira na temelju vsebolj večplastnega bra-
nja virov z vedno večje časovne distance. Slednja pa nujno prinese s sabo
pojemanje strasti za polemične spopade.
Dogmatični, verski, politični in kulturni se pridružijo še glasbena, li-
terarna, jezikovna/jezikoslovna, intelektualna in ekonomska zgodovi-
na ter zgodovina vsakdanjika. Zato Luthra danes ni mogoče brati enako
kot doslej, zlasti pa njegovega sodobnega imaginarija in idearija ni mogo-
če reducirati na diskurz, ki bi bil kot historiografija odhajajočih namenjen
mrcvarjenju prihajajočih. Od tod naprej vodi pot morda le še v pogloblje-
ni integralni historiografski pristop – ne le v multidisciplinarno, temveč v
43
