Page 48 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 48
izpod krivoverskega peresa
lo in določilo v loku stoletij, ki sega od naukov prerokov do tolma-
čenj cerkvenih očetov. V znanju ni napredka, ni obračanja obdobij,
marveč zgolj nenehno in vzvišeno posnemanje. Človeška zgodovi-
na koraka z neuničljivim gibanjem stvarjenja prek odrešenja proti
triumfalni vrnitvi Kristusa, ki bo prišel obdan z nimbom, da sodi
živim in mrtvim, toda božansko in človeško znanje ne sledi temu
toku: nepremično je kot gora, ki se nikdar ne zruši, in omogoča
nam, če ponižno prisluhnemo njegovemu glasu, da sledimo temu
toku in ga napovemo, nikdar pa ne, da ga spremenimo. (Eco 2004,
367–368)
Komaj katero sodobno literarno delo sugestivneje poustvarja menta-
liteto dobe, ki bi jo bilo mogoče poimenovati tudi z izrazom »biblična«.
Kajti prav okoli Svetega pisma in z njim v prvih stoletjih krščanstva tesne-
je, nato pa vse ohlapneje spete teologije se je od začetka srednjega veka v
Evropi zgradil kompleksen in za človeka tedanjosti vse do zgodn jega nove-
ga veka edini celoviti interpretacijski sistem. Ta je kot vseprisotni razlagal-
ni okvir sleherniku pojasnejeval – in tako osmišljal! – ves orbis terrarum,
toda tudi vse onstran. Nič, kar je bilo, je ali bo tod ali onkraj, tako človeku
ni ostalo skrito.
Družba se je razumevala kot ključni del civitatis Dei, razdeljene na tro-
je ljudstvo – »ovce, pse in pastirje«. Vsakemu brezimnemu, neindividua-
liziranemu, zamenljivemu, toda singularnemu členu (prim. Le Goff ibid,
241–247) tega velikanskega mravljišča je bila že v zibel položena vnaprej pri-
sojena in nezamenljiva vloga pri realizaciji Božjega zgodovinskega načrta z
lastnimi kreaturami ter tako tudi eshatološka točka na daljici zmagovitega
pohoda od izgubljenega do zopet pridobljenega paradiža, ki da sledi apo-
kalipsi. Slednja dobi v imaginariju ljudi po epidemiji črne smrti v 14. sto-
letju mrke, dramatične, celo grozljive poteze brezkompromisnega tehtanja
duš in ločevanja pravičnikov od padlih, slehrnik pa je epohalni dogodek,
ki naj bi ga označeval prihod Antikrista in zaključevala odrešitev pravičnih
(Le Goff ibid, 146–151), pričakoval tako zagotovo kot delavci v dobrih pod-
jetjih plačilo za lastno delo.
Iz takega pojmovanja srednjeveške družbe, ki se je zaradi pogojenosti
s trdimi življenjskimi razmerami jasno zavedala lastne navezanosti na oni
del človeškega življenja, ki je za srednjeveškega človeka zaradi svoje krat-
kosti, minljivosti in efemernosti štel kot manj pomemben, je izšla tudi pre-
cejšnja vertikalna delovanjska statika srednjeveškega slehernika. V orja-
škem panju, kjer vsaka delavka, trot in celo matica izpolnjuje le zanj/zanjo
48
lo in določilo v loku stoletij, ki sega od naukov prerokov do tolma-
čenj cerkvenih očetov. V znanju ni napredka, ni obračanja obdobij,
marveč zgolj nenehno in vzvišeno posnemanje. Človeška zgodovi-
na koraka z neuničljivim gibanjem stvarjenja prek odrešenja proti
triumfalni vrnitvi Kristusa, ki bo prišel obdan z nimbom, da sodi
živim in mrtvim, toda božansko in človeško znanje ne sledi temu
toku: nepremično je kot gora, ki se nikdar ne zruši, in omogoča
nam, če ponižno prisluhnemo njegovemu glasu, da sledimo temu
toku in ga napovemo, nikdar pa ne, da ga spremenimo. (Eco 2004,
367–368)
Komaj katero sodobno literarno delo sugestivneje poustvarja menta-
liteto dobe, ki bi jo bilo mogoče poimenovati tudi z izrazom »biblična«.
Kajti prav okoli Svetega pisma in z njim v prvih stoletjih krščanstva tesne-
je, nato pa vse ohlapneje spete teologije se je od začetka srednjega veka v
Evropi zgradil kompleksen in za človeka tedanjosti vse do zgodn jega nove-
ga veka edini celoviti interpretacijski sistem. Ta je kot vseprisotni razlagal-
ni okvir sleherniku pojasnejeval – in tako osmišljal! – ves orbis terrarum,
toda tudi vse onstran. Nič, kar je bilo, je ali bo tod ali onkraj, tako človeku
ni ostalo skrito.
Družba se je razumevala kot ključni del civitatis Dei, razdeljene na tro-
je ljudstvo – »ovce, pse in pastirje«. Vsakemu brezimnemu, neindividua-
liziranemu, zamenljivemu, toda singularnemu členu (prim. Le Goff ibid,
241–247) tega velikanskega mravljišča je bila že v zibel položena vnaprej pri-
sojena in nezamenljiva vloga pri realizaciji Božjega zgodovinskega načrta z
lastnimi kreaturami ter tako tudi eshatološka točka na daljici zmagovitega
pohoda od izgubljenega do zopet pridobljenega paradiža, ki da sledi apo-
kalipsi. Slednja dobi v imaginariju ljudi po epidemiji črne smrti v 14. sto-
letju mrke, dramatične, celo grozljive poteze brezkompromisnega tehtanja
duš in ločevanja pravičnikov od padlih, slehrnik pa je epohalni dogodek,
ki naj bi ga označeval prihod Antikrista in zaključevala odrešitev pravičnih
(Le Goff ibid, 146–151), pričakoval tako zagotovo kot delavci v dobrih pod-
jetjih plačilo za lastno delo.
Iz takega pojmovanja srednjeveške družbe, ki se je zaradi pogojenosti
s trdimi življenjskimi razmerami jasno zavedala lastne navezanosti na oni
del človeškega življenja, ki je za srednjeveškega človeka zaradi svoje krat-
kosti, minljivosti in efemernosti štel kot manj pomemben, je izšla tudi pre-
cejšnja vertikalna delovanjska statika srednjeveškega slehernika. V orja-
škem panju, kjer vsaka delavka, trot in celo matica izpolnjuje le zanj/zanjo
48
