Page 40 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 40
izpod krivoverskega peresa
no nastal. Mladi učenjak je namreč dognal, da rokopis izvira iz 9. stolet
ju in da je bil del prvotnega četveroevangelija, ki je danes znan pod ime-
nom Čedadski evangeliar. Iz njega je namreč oglejski patriarh Raimondo de
la Torre med leti 1274 in 1299 izločil evangelij po Marku (Dobrovský 1778,
113), kar je Dobrovský dokazoval s paleografsko analizo (identičen duktus
v Čedadskem evangeliarju in Evangeliju sv. Marka v Pragi), pa tudi z dej-
stvom, da v Čedadskem evangeliarju manjka ravno evangelij po Marku,
medtem ko ostali trije tam so. Dokazoval je tudi, da je bil Markov evange-
lij iz Čedadskega evangeliarja iztrgan precej pred Karlom IV., in to zato, da
bi »nepoučeni, preprosti in lahkoverni«, kot se je ne brez posmeha izrazil
Dobrovský, lažje verjeli, da je rokopis delo samega evangelista.
Dobrovský je s takim razmišljanjem seveda vzbudil kaj različno re-
cepcijo. Na strani kriti(cisti)čno mislečih učenjakov epohe luči (in) razuma
v deželah sv. Václava (Rafael Ungar) in po Evropi (J. D. Michaelis) harmo-
nično pritrjujočo, od ljudi »starega kopita« pa je bil počaščen s tistim srdi-
tim zanimanjem in zanikovanjem, ki je bilo ob umikanju epohe baročnega
enciklopedizma pred močjo kritičnega empiričnega raziskovanja ob koncu
18. stoletja značilno za starejšo češko znanstveno generacijo. Slednja se ni
zmogla tvorno dialektično spoprijeti z načinom razmišljanja Dobrovskega,
ki je temeljil na bistveno drugačnih predpostavkah, kot so bile v češki vedi
uveljavljene od srede 17. stoletja naprej. – Mladi učenjak je diskurz gradil
radikalno drugače, kot so ga zgodovinarji pretežno pred njim: zgodovino-
pisje da je narativ na podlagi racionalno razvidnih in preverljivih izkazov
v ohranjenih zgodovinskih virih, ne pa šamansko bajanje o posamičniku
na daljici zagonetne Stvarnikove volje. Za slednjo se je v času Dobrovskega
še splošno zdelo, da se kaže v nujnem poteku eshatološke zgodovine od iz-
gubljenjega raja v Edenu do poslednje sodbe in »vstajenja pravičnih in kri-
vičnih« ob koncu časa. – Dobrovský si je tako kajpak na baročno vernem
Češkem nakopal precej jeznih občudovalcev. Kajti ko je zanikal izvirnost
domnevnega Markovega praškega avtografa, in to odločno, jasno in uspeš-
no tudi argumentiral, je naredil dvoje. Pri starejših učenih kolegih je zbu-
dil dobršno mero zavisti, ker je kot homo novus razrešil nekaj, kar oni niso
zmogli, ker so izhajali iz apriornega stališča o ikonični vrednosti kodeksa,
na drugi strani pa je že s predgovorom krepko pičil ušesa baročno brez-
miselne pobožnosti vajenih Čehov. V prolegomeni je namreč zapisal, da je
domačinom znano, da se evangelij sv. Marka v cerkvi sv. Víta že šti-
ri stoletja spoštljivo hrani in kot svetinja časti ter da ga imajo za av-
40
no nastal. Mladi učenjak je namreč dognal, da rokopis izvira iz 9. stolet
ju in da je bil del prvotnega četveroevangelija, ki je danes znan pod ime-
nom Čedadski evangeliar. Iz njega je namreč oglejski patriarh Raimondo de
la Torre med leti 1274 in 1299 izločil evangelij po Marku (Dobrovský 1778,
113), kar je Dobrovský dokazoval s paleografsko analizo (identičen duktus
v Čedadskem evangeliarju in Evangeliju sv. Marka v Pragi), pa tudi z dej-
stvom, da v Čedadskem evangeliarju manjka ravno evangelij po Marku,
medtem ko ostali trije tam so. Dokazoval je tudi, da je bil Markov evange-
lij iz Čedadskega evangeliarja iztrgan precej pred Karlom IV., in to zato, da
bi »nepoučeni, preprosti in lahkoverni«, kot se je ne brez posmeha izrazil
Dobrovský, lažje verjeli, da je rokopis delo samega evangelista.
Dobrovský je s takim razmišljanjem seveda vzbudil kaj različno re-
cepcijo. Na strani kriti(cisti)čno mislečih učenjakov epohe luči (in) razuma
v deželah sv. Václava (Rafael Ungar) in po Evropi (J. D. Michaelis) harmo-
nično pritrjujočo, od ljudi »starega kopita« pa je bil počaščen s tistim srdi-
tim zanimanjem in zanikovanjem, ki je bilo ob umikanju epohe baročnega
enciklopedizma pred močjo kritičnega empiričnega raziskovanja ob koncu
18. stoletja značilno za starejšo češko znanstveno generacijo. Slednja se ni
zmogla tvorno dialektično spoprijeti z načinom razmišljanja Dobrovskega,
ki je temeljil na bistveno drugačnih predpostavkah, kot so bile v češki vedi
uveljavljene od srede 17. stoletja naprej. – Mladi učenjak je diskurz gradil
radikalno drugače, kot so ga zgodovinarji pretežno pred njim: zgodovino-
pisje da je narativ na podlagi racionalno razvidnih in preverljivih izkazov
v ohranjenih zgodovinskih virih, ne pa šamansko bajanje o posamičniku
na daljici zagonetne Stvarnikove volje. Za slednjo se je v času Dobrovskega
še splošno zdelo, da se kaže v nujnem poteku eshatološke zgodovine od iz-
gubljenjega raja v Edenu do poslednje sodbe in »vstajenja pravičnih in kri-
vičnih« ob koncu časa. – Dobrovský si je tako kajpak na baročno vernem
Češkem nakopal precej jeznih občudovalcev. Kajti ko je zanikal izvirnost
domnevnega Markovega praškega avtografa, in to odločno, jasno in uspeš-
no tudi argumentiral, je naredil dvoje. Pri starejših učenih kolegih je zbu-
dil dobršno mero zavisti, ker je kot homo novus razrešil nekaj, kar oni niso
zmogli, ker so izhajali iz apriornega stališča o ikonični vrednosti kodeksa,
na drugi strani pa je že s predgovorom krepko pičil ušesa baročno brez-
miselne pobožnosti vajenih Čehov. V prolegomeni je namreč zapisal, da je
domačinom znano, da se evangelij sv. Marka v cerkvi sv. Víta že šti-
ri stoletja spoštljivo hrani in kot svetinja časti ter da ga imajo za av-
40
