Page 39 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 39
kladivom zgodovine in nakovalom zgodovinopisja: tekstna življenja martina luthr a
Za ta spis velja, da avtentično predstavlja Dobrovskega temeljni in ves
čas njegovega delovanja prisotni način mišljenja znanstvenih problemov,
kritično obravnavo le-teh, prizadevanje za preverljivo vednostjo – »resni-
co«, v katere odkrivanje in odkritje je tedanji čas z redkimi izjemami še
bolj ali manj nedolžno ter precej nepokvarljivo tudi zares verjel –, recep-
cija (kritika) in odzivanje Dobrovskega nanjo pa pokažeta tudi, kako se je
Dobrovský (ne)ujel z občo mentalno matriko svoje dobe.
Kodeks, ki ga je v omenjenem spisu obravnaval Dobrovský, je prišel
v prestolno mesto dežel svetega Václava l. 1354. Takrat ga je namreč cesar
Karel IV., ki je za svojega vladanja iz Prage naredil ne le mater urbi, tem-
več tudi evropsko pomembno »razstavišče« za vsakovrstne relikvije, do-
bil od oglejskega patriarha. Ta je v spremnem pismu praškemu nadškofu
Arnoštu s Pardubic zapisal, da je na zadnjem listu rokopisa z lastno roko
popisal, kakšno usodo je dotlej doživljal dragoceni dokument. In ta naj bi
bila čez vse imenitna. Besedilo da naj bi napisal sam sveti Marko, v Oglej
naj bi ga prinesel sv. Hermagora, ki naj bi ga dobil naravnost iz rok zna-
menitega evangelista, ko je po njem zasedel patriarhovski pres tol v Ogleju.
Kodeks je prvotno obsegal sedem kvaternijev, od katerih sta bila dva daro-
vana velikemu možu luksemburške dinastije, pet kvaternijev pa je ostalo
v Ogleju. Za svoj del rokopisa je dal cesar, ki je bil vnet zbiralec svetniških
antikvitet, izgotoviti imenitno šatuljo. Poleg tega je ukazal, naj se iz nje-
ga vsako leto tudi kaj prebere, in sicer na velikonočno nedeljo ter na nebo
vzetje da bo dovolj. Omenjeni kodeks so imeli češki katoličani, še zlasti pa
Pražani za veliko dragocenost, celo za relikvijo, saj ni ravno običajno, da bi
se v kakem srednjeevropskem mestu hranil avtograf koga od prvih privr-
žencev Jezusa iz Nazareta.
In Josef Dobrovský, clericus ecclesiasticus, ki mu je bilo tedaj komaj pe-
tindvajset let, si je dovolil s kritično tekstno in paleografsko analizo vreči
kar najbolj temno senco dvoma na dolga stoletja veljavno izročilo o svete-
ga Marka avtorstvu praškega evangelija. Pri tem je pokazal toliko domis-
lenosti, poznavanja paleografije in biblične eksegetike, da so se preseneče-
ni čudili tako domači kot tuji učenjaki. Vsem seveda ni ugodil, zlas ti tisim
ne, ki so svoje učene premisleke še vedno umeščali pod obnebja idearija in
imaginarija Rimske cerkve, kot sta bila oblikovana po koncilu v Tridentu in
kot sta se začela na Češkem in Moravskem zlagoma, vendar po rokah bolj
ali manj nasilno odločnih mož uveljavljati po l. 1621.
Dobrovský je s svojo raziskavo ugotovil, da kodeks, ki je bil pripisan
svetemu Marku, nima prav dosti opraviti z dobo, v kateri naj bi domnev-
39
Za ta spis velja, da avtentično predstavlja Dobrovskega temeljni in ves
čas njegovega delovanja prisotni način mišljenja znanstvenih problemov,
kritično obravnavo le-teh, prizadevanje za preverljivo vednostjo – »resni-
co«, v katere odkrivanje in odkritje je tedanji čas z redkimi izjemami še
bolj ali manj nedolžno ter precej nepokvarljivo tudi zares verjel –, recep-
cija (kritika) in odzivanje Dobrovskega nanjo pa pokažeta tudi, kako se je
Dobrovský (ne)ujel z občo mentalno matriko svoje dobe.
Kodeks, ki ga je v omenjenem spisu obravnaval Dobrovský, je prišel
v prestolno mesto dežel svetega Václava l. 1354. Takrat ga je namreč cesar
Karel IV., ki je za svojega vladanja iz Prage naredil ne le mater urbi, tem-
več tudi evropsko pomembno »razstavišče« za vsakovrstne relikvije, do-
bil od oglejskega patriarha. Ta je v spremnem pismu praškemu nadškofu
Arnoštu s Pardubic zapisal, da je na zadnjem listu rokopisa z lastno roko
popisal, kakšno usodo je dotlej doživljal dragoceni dokument. In ta naj bi
bila čez vse imenitna. Besedilo da naj bi napisal sam sveti Marko, v Oglej
naj bi ga prinesel sv. Hermagora, ki naj bi ga dobil naravnost iz rok zna-
menitega evangelista, ko je po njem zasedel patriarhovski pres tol v Ogleju.
Kodeks je prvotno obsegal sedem kvaternijev, od katerih sta bila dva daro-
vana velikemu možu luksemburške dinastije, pet kvaternijev pa je ostalo
v Ogleju. Za svoj del rokopisa je dal cesar, ki je bil vnet zbiralec svetniških
antikvitet, izgotoviti imenitno šatuljo. Poleg tega je ukazal, naj se iz nje-
ga vsako leto tudi kaj prebere, in sicer na velikonočno nedeljo ter na nebo
vzetje da bo dovolj. Omenjeni kodeks so imeli češki katoličani, še zlasti pa
Pražani za veliko dragocenost, celo za relikvijo, saj ni ravno običajno, da bi
se v kakem srednjeevropskem mestu hranil avtograf koga od prvih privr-
žencev Jezusa iz Nazareta.
In Josef Dobrovský, clericus ecclesiasticus, ki mu je bilo tedaj komaj pe-
tindvajset let, si je dovolil s kritično tekstno in paleografsko analizo vreči
kar najbolj temno senco dvoma na dolga stoletja veljavno izročilo o svete-
ga Marka avtorstvu praškega evangelija. Pri tem je pokazal toliko domis-
lenosti, poznavanja paleografije in biblične eksegetike, da so se preseneče-
ni čudili tako domači kot tuji učenjaki. Vsem seveda ni ugodil, zlas ti tisim
ne, ki so svoje učene premisleke še vedno umeščali pod obnebja idearija in
imaginarija Rimske cerkve, kot sta bila oblikovana po koncilu v Tridentu in
kot sta se začela na Češkem in Moravskem zlagoma, vendar po rokah bolj
ali manj nasilno odločnih mož uveljavljati po l. 1621.
Dobrovský je s svojo raziskavo ugotovil, da kodeks, ki je bil pripisan
svetemu Marku, nima prav dosti opraviti z dobo, v kateri naj bi domnev-
39
