Page 69 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 69
med pr evajanjem in pisanjem: trubarjeva biblija v kultur nozgodovinskem kontekstu
li, od katerih smo od[s]preda tudi pravili. (Trubar [1562] v Vinkler
2005a, 49)
Trubar je torej pojasnil, da je izvirno besedilo v slovenskem jeziku
(po)ustvaril še enkrat, da je izdelal tekst, o katerem je menil, da avtentič-
no reprezentira pomen izvirnika (»zveistu«), toda zavoljo besedilne jasnos-
ti/razumljivosti za predpostavljanega bralca, nevajenega nemškega teolo-
škega sloga, z drugačnimi in številnejšimi izrazili, kot jih mogel razvideti v
izvirniku. Pri prevajanju se je zato posluževal besedilnih transformacij iz-
virnika – opisovanja, preubesedovanja, parafraze in razlage s parabolo –, v
zvezi z besedjem pa se je zelo natančno zavedal dvojnic germanizem – slo-
venska beseda, vendar se germanizmom očitno namenoma ni želel odpo-
vedati zaradi splošne jezikovne rabe, tozadevne pragmatične funkcije nje-
govih prevodnih besedil in dobrega razumevanja. Kajti tudi on je podobno
kot Luther stavil na razumevanje Božje besede pri vernikih, saj da le iz ra-
zumljenega moreta priti vera in spoznanje. O rabi germanizmov je tako
ljubljanskemu cerkvenemu odboru napisal:
Lahko bi prevedel in postavil za uržah vzrok, za gnada milost, za
milost pomilosardiju, za ferdamnene pogublene ali zgublene, za
trošt utisanje, za nuc prid, za leben život, za erbščina dedina, za
lon plačja, za štima glas itd., kakor sem nekatere teh besed tudi ra-
bil. Vendar sem hotel ostati pri preprostem kranjskem jeziku.17
Rezultat takega prevajalskega pristopa je pomenljiv, ne pa nepričako-
van. Zlasti opazno se razkrije, če bralec Trubarjeve Articule pomeri ob la-
tinski Confessio augustana.18 Posebej indikativen je člen De votis monacho-
rum, kjer Trubar objavi tudi spodnje pasaže, ki jih ni najti ne v latinskem
ne v nemškem izvirniku. Ko slovensko pismenega sodeželana, ki ni imel ne
sintaktičnega, ne poimenovalnega, ne slogovnega in ne žanrskega »predte-
ka« na področju teologije v slovenskem jeziku, seznanja z abstraktno teo-
loško artikulacijo, da redovno življenje ni oblika dobrih del, ki bi človeka
opravičevala pred Bogom, bralca prepusti naslednji pripovedi, ki se razteza
čez dve in pol strani, toda znotraj istega odstavka knjige Articuli:
17 Primož Trubar ljubljanskemu cerkvenemu odboru, Kempten, 19. marec 1560, v Tru-
bar [1560] v Vrečko in Krajnc-Vrečko 2015, 63 (celotno pismo v transkripciji in pre-
vodu je najti na straneh 61–64).
18 Primerjava je bila opravljena z upoštevanjem latinskega besedila v: Bekanntnis
schriften der evangelisch-luterischen Kirche 1930, 52–135.
69
li, od katerih smo od[s]preda tudi pravili. (Trubar [1562] v Vinkler
2005a, 49)
Trubar je torej pojasnil, da je izvirno besedilo v slovenskem jeziku
(po)ustvaril še enkrat, da je izdelal tekst, o katerem je menil, da avtentič-
no reprezentira pomen izvirnika (»zveistu«), toda zavoljo besedilne jasnos-
ti/razumljivosti za predpostavljanega bralca, nevajenega nemškega teolo-
škega sloga, z drugačnimi in številnejšimi izrazili, kot jih mogel razvideti v
izvirniku. Pri prevajanju se je zato posluževal besedilnih transformacij iz-
virnika – opisovanja, preubesedovanja, parafraze in razlage s parabolo –, v
zvezi z besedjem pa se je zelo natančno zavedal dvojnic germanizem – slo-
venska beseda, vendar se germanizmom očitno namenoma ni želel odpo-
vedati zaradi splošne jezikovne rabe, tozadevne pragmatične funkcije nje-
govih prevodnih besedil in dobrega razumevanja. Kajti tudi on je podobno
kot Luther stavil na razumevanje Božje besede pri vernikih, saj da le iz ra-
zumljenega moreta priti vera in spoznanje. O rabi germanizmov je tako
ljubljanskemu cerkvenemu odboru napisal:
Lahko bi prevedel in postavil za uržah vzrok, za gnada milost, za
milost pomilosardiju, za ferdamnene pogublene ali zgublene, za
trošt utisanje, za nuc prid, za leben život, za erbščina dedina, za
lon plačja, za štima glas itd., kakor sem nekatere teh besed tudi ra-
bil. Vendar sem hotel ostati pri preprostem kranjskem jeziku.17
Rezultat takega prevajalskega pristopa je pomenljiv, ne pa nepričako-
van. Zlasti opazno se razkrije, če bralec Trubarjeve Articule pomeri ob la-
tinski Confessio augustana.18 Posebej indikativen je člen De votis monacho-
rum, kjer Trubar objavi tudi spodnje pasaže, ki jih ni najti ne v latinskem
ne v nemškem izvirniku. Ko slovensko pismenega sodeželana, ki ni imel ne
sintaktičnega, ne poimenovalnega, ne slogovnega in ne žanrskega »predte-
ka« na področju teologije v slovenskem jeziku, seznanja z abstraktno teo-
loško artikulacijo, da redovno življenje ni oblika dobrih del, ki bi človeka
opravičevala pred Bogom, bralca prepusti naslednji pripovedi, ki se razteza
čez dve in pol strani, toda znotraj istega odstavka knjige Articuli:
17 Primož Trubar ljubljanskemu cerkvenemu odboru, Kempten, 19. marec 1560, v Tru-
bar [1560] v Vrečko in Krajnc-Vrečko 2015, 63 (celotno pismo v transkripciji in pre-
vodu je najti na straneh 61–64).
18 Primerjava je bila opravljena z upoštevanjem latinskega besedila v: Bekanntnis
schriften der evangelisch-luterischen Kirche 1930, 52–135.
69
