Page 71 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 71
med pr evajanjem in pisanjem: trubarjeva biblija v kultur nozgodovinskem kontekstu
ne služiš[?]« [vrh pripovedi] Natu pag ta šustar nemu odgovori inu
pravi: »Kai se tebi bi zdii, de ie tu eni mahinu dellu oli ena lahka
Božya služba, kadar en gospodar oli hyšni oča ta kruh inu potre-
bo za se inu za suio družino suiem dellom, suiemi lastnimi roka-
mi, poštenu, po pravici, vsem ludem prez škode isče inu dobiva[?]
Inu tu vsagdanu zlu, vse žlaht nesreče, kir veden timu človeku od
ludi, od hude gosposčine, od sosedov, od družine, od sveita, od hu-
diča gredo naprei inu se nalagaio, take riči s to vero volnu, pohlev-
nu nesti inu terpeti, nei li tu enu težku voiskovane inu enu veliku
terplene na tim sveitu[?]« Natu ta menih gre proč od tiga šustarie
inu ie zastopil, de ie on od Buga skuzi le-tiga šustarie podvižan inu
prov podvučen, de on te nega Božye službe, čistost inu menihštvu
nema čez druga kersčanska gmain della staviti inu se ž nimi offer-
tovati pred Bugom [razplet in razsnova]. (Trubar [1562] v Vinkler
2005a, 172–74)
Kaj je lahko že v Trubarjevem času opazil v italijanski, francoski, špan-
ski, angleški, nemški, poljski ali tudi češki20 literaturi podkovani humanist?
Kaj lahko ugotovi s temeljnim znanjem literarne vede v zvrsti proze oprem
ljeni današnji bralec?
Da ima pred seboj stilizirano pripoved z začetkom, jedrom in za
ključkom in da ta narativ izkazuje zgoščenost pripovedovanja, skop doga-
jalni prostor brez scenskih ali ikoničnih popisov (o mestu puščavnikove-
ga prebivanja in o Aleksandriji bralec ne izve nič, takisto ne o čevljarjevem
domu, kjer dialog poteka), dogajanje, skrčeno pravzaprav na le en sam pri-
povedni prizor, le dve literarni osebi, strukturo, v kateri si glede na inten-
zivnost začetne pripovedne teme stopnjevito sledijo ekspozicija (zasnova),
prva gradacija (zaplet), vrh, razplet in razsnova, in dialog med literarnima
osebama.
Vse opisano pa se, kot je misliti, skorajda »kataloško« prekriva s te-
meljnimi naratološkimi razsežnostmi renesančne novele. In pomeni, da
Trubar za pojasn jevanje teoloških dimenzij odrešitve po veri (ne po delih)
uporablja preverjeno retorično sredstvo logosa, speto z induktivnim skle-
panjem – literarno sfabulirani primer, pripovedno razvit do stopnje (stili-
zirane) novele.
20 Mogoče je omeniti vsaj sina husitskega kralja Jurija iz Poděbrad (1420–1471), Hyn-
ka s Poděbrad (1452–1492). Ta je prevedel dvanajst novel Boccaciovega Dekamero-
na. Edicijo je najti v: Hynek s Poděbrad, Boccacciovské rozprávky, ur. Antonín Grund
(Praga: Orbis, 1950).
71
ne služiš[?]« [vrh pripovedi] Natu pag ta šustar nemu odgovori inu
pravi: »Kai se tebi bi zdii, de ie tu eni mahinu dellu oli ena lahka
Božya služba, kadar en gospodar oli hyšni oča ta kruh inu potre-
bo za se inu za suio družino suiem dellom, suiemi lastnimi roka-
mi, poštenu, po pravici, vsem ludem prez škode isče inu dobiva[?]
Inu tu vsagdanu zlu, vse žlaht nesreče, kir veden timu človeku od
ludi, od hude gosposčine, od sosedov, od družine, od sveita, od hu-
diča gredo naprei inu se nalagaio, take riči s to vero volnu, pohlev-
nu nesti inu terpeti, nei li tu enu težku voiskovane inu enu veliku
terplene na tim sveitu[?]« Natu ta menih gre proč od tiga šustarie
inu ie zastopil, de ie on od Buga skuzi le-tiga šustarie podvižan inu
prov podvučen, de on te nega Božye službe, čistost inu menihštvu
nema čez druga kersčanska gmain della staviti inu se ž nimi offer-
tovati pred Bugom [razplet in razsnova]. (Trubar [1562] v Vinkler
2005a, 172–74)
Kaj je lahko že v Trubarjevem času opazil v italijanski, francoski, špan-
ski, angleški, nemški, poljski ali tudi češki20 literaturi podkovani humanist?
Kaj lahko ugotovi s temeljnim znanjem literarne vede v zvrsti proze oprem
ljeni današnji bralec?
Da ima pred seboj stilizirano pripoved z začetkom, jedrom in za
ključkom in da ta narativ izkazuje zgoščenost pripovedovanja, skop doga-
jalni prostor brez scenskih ali ikoničnih popisov (o mestu puščavnikove-
ga prebivanja in o Aleksandriji bralec ne izve nič, takisto ne o čevljarjevem
domu, kjer dialog poteka), dogajanje, skrčeno pravzaprav na le en sam pri-
povedni prizor, le dve literarni osebi, strukturo, v kateri si glede na inten-
zivnost začetne pripovedne teme stopnjevito sledijo ekspozicija (zasnova),
prva gradacija (zaplet), vrh, razplet in razsnova, in dialog med literarnima
osebama.
Vse opisano pa se, kot je misliti, skorajda »kataloško« prekriva s te-
meljnimi naratološkimi razsežnostmi renesančne novele. In pomeni, da
Trubar za pojasn jevanje teoloških dimenzij odrešitve po veri (ne po delih)
uporablja preverjeno retorično sredstvo logosa, speto z induktivnim skle-
panjem – literarno sfabulirani primer, pripovedno razvit do stopnje (stili-
zirane) novele.
20 Mogoče je omeniti vsaj sina husitskega kralja Jurija iz Poděbrad (1420–1471), Hyn-
ka s Poděbrad (1452–1492). Ta je prevedel dvanajst novel Boccaciovega Dekamero-
na. Edicijo je najti v: Hynek s Poděbrad, Boccacciovské rozprávky, ur. Antonín Grund
(Praga: Orbis, 1950).
71
