Page 64 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 64
izpod krivoverskega peresa
gre za model kulturnega prenosa, ki se vedno znova konkretizira v vsakem
vernakularnem jeziku, v katerem slovstvo šele nastaja.
Prevajanje je bilo v srednjem veku tako vpreženo v voz splošnega kul-
turnega koncepta okcitanske Evrope translatio. Le-ta je pomenil prenašanje
vrednot ter ustanov duhovne in posvetne oblasti, vse to pa ni bilo mogoče
le – ali morda celo predvsem ne – s surovo silo vojaškega zavojevanja, tem-
več pretežno s prestavljanjem tekstov iz grškega, latinskega in deloma tudi
arabskega jezika v vernakularne idiome ljudi na evropskem kontinentu.
Srednjeveški prevajalci so v »prototranslatoloških« uvodih v svoje pre-
vode pogosto govorili ne o prevajanju, temveč o pisanju, njihov prevod pa
še zdaleč ni bil le prestava, temveč tudi bolj ali manj izvirna avtorska pisa-
va. Tak prevodni pristop je bil, vsaj zastran Svetega pisma, v splošni rabi
do razmaha racionalistične (biblične) tekstne kritike z Johannom Jacobom
Griesbachom (1745–1812) v zadnji tretjini 18. stoletja, prevodna transforma-
cija pa se je gibala od doslednega prevoda preko parafraze v prevodnem je-
ziku (prepesnitve pri pesemskih besedilih) do skoraj povsem samostojne-
ga novega avtorskega besedila. Za slednjega je predloga v izvirnem jeziku
služila predvsem kot noetova barka za loci communes (besedilne motive).
Enak pristop je, kot bo prikazano, odločilno zaznamoval tudi prevajalsko
prakso Primoža Trubarja, in to celo ob slovenjenju »normativnih« besedil,
kot so svetopisemska ali artikuli Augsburške veroizpovedi.
»Bog je Španec in govori špansko« ter prva novela
v slovenskem jeziku
Šestnajsto stoletje je na rovaš prevajalske misli in prakse zastran Svetega
pisma vgraviralo dva ključna pristopa. Erazem Rotterdamski, »lux mun-
di« svoje dobe, je s svojim znamenitim Novum instrumentum omne (1516)
dal v mentalni obtok prvo tekstnokritično edicijo grškega besedila in novi
latinski prevod Nove zaveze ter tako postavil temelje znanstvenega biblič-
nega študija in prevajanja, od koder se je pristop v naslednjih stoletjih širil
tudi na prevajanje nenabožnega/neteološkega slovstva. Martin Luther pa je
z epohalno knjigo Das Newe Testament Deutzsch (Wittenberg 1522) posplo-
šil načelo, ki ga je mnogo pozneje španski filozof, pesnik in pisatelj Miguel
de Unamuno ubesedil v slikovito rečenico: Bog je Španec in govori špansko.
Nemški reformator je namreč v svojem nemškem Novem testamen-
tu poosebil prevajanje svete knjige krščanstva v ljudske jezike za vse in vsa-
kogar. Za Luthra je bil Bog kajpak Nemec, ki se je šele v Septemberskem
testamentu odločil, v katerem nemškem narečju bo trajno spregovoril za
64
gre za model kulturnega prenosa, ki se vedno znova konkretizira v vsakem
vernakularnem jeziku, v katerem slovstvo šele nastaja.
Prevajanje je bilo v srednjem veku tako vpreženo v voz splošnega kul-
turnega koncepta okcitanske Evrope translatio. Le-ta je pomenil prenašanje
vrednot ter ustanov duhovne in posvetne oblasti, vse to pa ni bilo mogoče
le – ali morda celo predvsem ne – s surovo silo vojaškega zavojevanja, tem-
več pretežno s prestavljanjem tekstov iz grškega, latinskega in deloma tudi
arabskega jezika v vernakularne idiome ljudi na evropskem kontinentu.
Srednjeveški prevajalci so v »prototranslatoloških« uvodih v svoje pre-
vode pogosto govorili ne o prevajanju, temveč o pisanju, njihov prevod pa
še zdaleč ni bil le prestava, temveč tudi bolj ali manj izvirna avtorska pisa-
va. Tak prevodni pristop je bil, vsaj zastran Svetega pisma, v splošni rabi
do razmaha racionalistične (biblične) tekstne kritike z Johannom Jacobom
Griesbachom (1745–1812) v zadnji tretjini 18. stoletja, prevodna transforma-
cija pa se je gibala od doslednega prevoda preko parafraze v prevodnem je-
ziku (prepesnitve pri pesemskih besedilih) do skoraj povsem samostojne-
ga novega avtorskega besedila. Za slednjega je predloga v izvirnem jeziku
služila predvsem kot noetova barka za loci communes (besedilne motive).
Enak pristop je, kot bo prikazano, odločilno zaznamoval tudi prevajalsko
prakso Primoža Trubarja, in to celo ob slovenjenju »normativnih« besedil,
kot so svetopisemska ali artikuli Augsburške veroizpovedi.
»Bog je Španec in govori špansko« ter prva novela
v slovenskem jeziku
Šestnajsto stoletje je na rovaš prevajalske misli in prakse zastran Svetega
pisma vgraviralo dva ključna pristopa. Erazem Rotterdamski, »lux mun-
di« svoje dobe, je s svojim znamenitim Novum instrumentum omne (1516)
dal v mentalni obtok prvo tekstnokritično edicijo grškega besedila in novi
latinski prevod Nove zaveze ter tako postavil temelje znanstvenega biblič-
nega študija in prevajanja, od koder se je pristop v naslednjih stoletjih širil
tudi na prevajanje nenabožnega/neteološkega slovstva. Martin Luther pa je
z epohalno knjigo Das Newe Testament Deutzsch (Wittenberg 1522) posplo-
šil načelo, ki ga je mnogo pozneje španski filozof, pesnik in pisatelj Miguel
de Unamuno ubesedil v slikovito rečenico: Bog je Španec in govori špansko.
Nemški reformator je namreč v svojem nemškem Novem testamen-
tu poosebil prevajanje svete knjige krščanstva v ljudske jezike za vse in vsa-
kogar. Za Luthra je bil Bog kajpak Nemec, ki se je šele v Septemberskem
testamentu odločil, v katerem nemškem narečju bo trajno spregovoril za
64
