Page 70 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 70
izpod krivoverskega peresa
Mi beremo vu enih buqvah od eniga anžigla, tu ie od eniga, kir ie
sam vu eni pusčavi oli v gozdu (ta ie en pravi menih, en samoveč
bil) prebival, timu ie Anton bilu ime. Ta isti ie želil inu Boga veden
prossil, de bi nemu Bug pustil veiditi, kai inu kuliku bi on bil v tim
nega menihštvi v ti pusčavi na samim ž nega Božymi službami, s
postmi y molytvami per Bugi zaslužil inu v kakovi časti inu vred-
nusti ie on per Bugi [zasnova, ki omogoča in utemeljuje ves nadalj-
nji pripovedni razvoj].[19] Na tako nega prošno ie bilu nemu od-
govorienu, de nega Božye službe, diane inu vse rovnane so v taki
vrednusti koker tiga šusteria, kir blizi tih vrat tiga alexandriska
meista nega hyšo ima [zaplet pripovedi: Bog Antonu ne odgovori
neposredno, temveč ga napelje k akciji, napoti ga k iskanju; od tod
naprej so vse razvojne možnosti zgodbe (še vedno) odprte]. Natu
ta menih Anton zdaici gre iz te pusčave v tu meistu Alexandrio v
tiga šustarie hyšo inu začne tiga šustarie samiga vprašati od nega
vuka, kai veruie, koku inu s čim Bogu služi, kai ie nega inu nega
družine dellu inu rovnane. Natu ta šustar h timu menihu odgovo-
ri inu nemu začne praviti, de ie v ti veri kersčanski prov navučen,
zakai on veruie v Buga Očeta, Synu inu Svetiga Duha. On veruie,
de ta Syn Božii ie pravi bug inu pravi človik, de ie s to nega mar-
tro, smertio inu gorivstanenem za nega grehe sturil zadosti inu z
Bugom spravil, de ie nega od večne smerti, od hudiča inu od pekla
odrešil inu nemu zaslužil inu dobil ta večni leben. Inu raven le-te
vere iest vsaku iutru kratku, oli iz serca molim [menjava tretjeos-
ebnega pripovedovalca s prvoosebno perspektivo literarne osebe
čevljarja], zahvalim Gospudi Boga, kir ie suiga Synu na ta svet pos-
lal inu pustil martrati za našo volo inu kir ie nom dal vso žlaht
dobruto inu potrebo. Potle prossim za odpusčane vseh muih grehov
v tim imenu inu zavolo Jezusa Cristusa inu molim, de ohrani inu
obaruie tu kersčanstvu inu tudi to muio družino; prossim tudi tiga
Božyga Synu Jezusa Cristusa, de za nas suiga Očeta prossi. Inu per
taki veri imam mui pokoi inu z vesselem te muie dellu dellam inu
opravim inu skerbim, de tudi ta muia družina inu mui otroci tudi
v taki veri inu pokorsčini pruti Bogu bodo vučeni inu zreieni [za-
ostritev zapleta]. Natu ta menih Anton več vpraša tiga šustarie inu
pravi k nemu [literarni osebi spregovorita v dialogu]: »Ništer dru-
giga, težešiga inu vegšiga, ne delaš pruti Bogu[?] Inu drigači nemu
19 Vse interpolacije v Trubarjevo besedilo so delo avtorja monografije.
70
Mi beremo vu enih buqvah od eniga anžigla, tu ie od eniga, kir ie
sam vu eni pusčavi oli v gozdu (ta ie en pravi menih, en samoveč
bil) prebival, timu ie Anton bilu ime. Ta isti ie želil inu Boga veden
prossil, de bi nemu Bug pustil veiditi, kai inu kuliku bi on bil v tim
nega menihštvi v ti pusčavi na samim ž nega Božymi službami, s
postmi y molytvami per Bugi zaslužil inu v kakovi časti inu vred-
nusti ie on per Bugi [zasnova, ki omogoča in utemeljuje ves nadalj-
nji pripovedni razvoj].[19] Na tako nega prošno ie bilu nemu od-
govorienu, de nega Božye službe, diane inu vse rovnane so v taki
vrednusti koker tiga šusteria, kir blizi tih vrat tiga alexandriska
meista nega hyšo ima [zaplet pripovedi: Bog Antonu ne odgovori
neposredno, temveč ga napelje k akciji, napoti ga k iskanju; od tod
naprej so vse razvojne možnosti zgodbe (še vedno) odprte]. Natu
ta menih Anton zdaici gre iz te pusčave v tu meistu Alexandrio v
tiga šustarie hyšo inu začne tiga šustarie samiga vprašati od nega
vuka, kai veruie, koku inu s čim Bogu služi, kai ie nega inu nega
družine dellu inu rovnane. Natu ta šustar h timu menihu odgovo-
ri inu nemu začne praviti, de ie v ti veri kersčanski prov navučen,
zakai on veruie v Buga Očeta, Synu inu Svetiga Duha. On veruie,
de ta Syn Božii ie pravi bug inu pravi človik, de ie s to nega mar-
tro, smertio inu gorivstanenem za nega grehe sturil zadosti inu z
Bugom spravil, de ie nega od večne smerti, od hudiča inu od pekla
odrešil inu nemu zaslužil inu dobil ta večni leben. Inu raven le-te
vere iest vsaku iutru kratku, oli iz serca molim [menjava tretjeos-
ebnega pripovedovalca s prvoosebno perspektivo literarne osebe
čevljarja], zahvalim Gospudi Boga, kir ie suiga Synu na ta svet pos-
lal inu pustil martrati za našo volo inu kir ie nom dal vso žlaht
dobruto inu potrebo. Potle prossim za odpusčane vseh muih grehov
v tim imenu inu zavolo Jezusa Cristusa inu molim, de ohrani inu
obaruie tu kersčanstvu inu tudi to muio družino; prossim tudi tiga
Božyga Synu Jezusa Cristusa, de za nas suiga Očeta prossi. Inu per
taki veri imam mui pokoi inu z vesselem te muie dellu dellam inu
opravim inu skerbim, de tudi ta muia družina inu mui otroci tudi
v taki veri inu pokorsčini pruti Bogu bodo vučeni inu zreieni [za-
ostritev zapleta]. Natu ta menih Anton več vpraša tiga šustarie inu
pravi k nemu [literarni osebi spregovorita v dialogu]: »Ništer dru-
giga, težešiga inu vegšiga, ne delaš pruti Bogu[?] Inu drigači nemu
19 Vse interpolacije v Trubarjevo besedilo so delo avtorja monografije.
70
