Page 75 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 75
Prvi veliki pripovedni tekst slovenske
književnosti in njegovi konteksti:
Hišna postila Primoža Trubarja (1595)
Šestindvajsetega marca 1897 je Ivan Cankar na prvi strani Slovenskega na-
roda objavil neko neprikrito strupeno besedilce. Kritika je nosila čisto ne
pretenciozen naslov – Naša lirika. Je pa nazorno reflektirala piščevo menta-
liteto in zaznamovala literarni spoprijem novoromantičnih »sinov z očeti«
ter signalizirala menjavo generacij in s tem avtorskih pisav v slovenski knji-
ževnosti ob koncu 19. stoletja. Cankar je tokrat zaradi »epsko-lirskih slik«
Smrt (1896) vzel na piko enega tedanjih uveljavljenih mojstrov literarnega
»zlatega standarda«, Antona Funtka (1862–1932), dramatika, pesnika, pre-
vajalca, libretista in uglednega urednika. O njem je razmišljal:
Eden izmed tistih naših pesnikov, ki so si prisvojili brez vsakega
hrupa, korak za korakom, čudno, kakor na tihem dogovorjeno pri-
znanje, o katerem pa nikomur ne pride na misel, da bi prašal, je li
zasluženo ali ne, je A. Funtek. (Cankar 1897, 1)
Bojeviti mladi ustvarjalec, ki si je v istem času šele utiral pot v literarno re-
cepcijo, je o isti reči že pred časopisnim kritiškim nastopom pisal tudi svo-
jemu bratu Karlu:
Ali si videl Funtkovo ´Smrt´ v ´Kn[ezovi] knjižnici´? Grozno! Jaz ga
nalomim s cepcem v ´Narodu´, tega bedaka, zastarelega formalista
in jalovega pridigarja!1
1 1897, 1. marca. Izidor Cankar, 1948, 45.
75
književnosti in njegovi konteksti:
Hišna postila Primoža Trubarja (1595)
Šestindvajsetega marca 1897 je Ivan Cankar na prvi strani Slovenskega na-
roda objavil neko neprikrito strupeno besedilce. Kritika je nosila čisto ne
pretenciozen naslov – Naša lirika. Je pa nazorno reflektirala piščevo menta-
liteto in zaznamovala literarni spoprijem novoromantičnih »sinov z očeti«
ter signalizirala menjavo generacij in s tem avtorskih pisav v slovenski knji-
ževnosti ob koncu 19. stoletja. Cankar je tokrat zaradi »epsko-lirskih slik«
Smrt (1896) vzel na piko enega tedanjih uveljavljenih mojstrov literarnega
»zlatega standarda«, Antona Funtka (1862–1932), dramatika, pesnika, pre-
vajalca, libretista in uglednega urednika. O njem je razmišljal:
Eden izmed tistih naših pesnikov, ki so si prisvojili brez vsakega
hrupa, korak za korakom, čudno, kakor na tihem dogovorjeno pri-
znanje, o katerem pa nikomur ne pride na misel, da bi prašal, je li
zasluženo ali ne, je A. Funtek. (Cankar 1897, 1)
Bojeviti mladi ustvarjalec, ki si je v istem času šele utiral pot v literarno re-
cepcijo, je o isti reči že pred časopisnim kritiškim nastopom pisal tudi svo-
jemu bratu Karlu:
Ali si videl Funtkovo ´Smrt´ v ´Kn[ezovi] knjižnici´? Grozno! Jaz ga
nalomim s cepcem v ´Narodu´, tega bedaka, zastarelega formalista
in jalovega pridigarja!1
1 1897, 1. marca. Izidor Cankar, 1948, 45.
75
