Page 188 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 188
anovljena nevladna organizacija, imenovana Evropski urad za manj raz-
širjene jezike, čigar vodstvo je prevzel tržaškoslovenski novinar in publicist
Bojan Brezigar. Poglavitna cilja Urada sta bila pospeševanje medsebojne-
ga povezovanja govorcev te skupine evropskih jezikov ter širša promoci-
ja jezikovne raznolikosti na evropskih tleh. Dve leti kasneje je organizaci-
ja prenesla svoj sedež v Dublin, od leta 1992 dalje pa je delovala v Bruslju. S
svojimi sestavnimi odbori, posejanimi v 13 članicah, je zastopala približno
50 mio evropskih govorcev, pripadnikov etnij in skupnosti, katerih mater-
ni jezik ali jezik komunikacije sodi v obravnavano skupino. Urad je bil pod
krinko pomanjkanja finančnih sredstev leta 2010 ukinjen, nadomestilo ga
je Omrežje za enakopravnost jezikov. Omrežje vključuje 60 civilnih inicia-
tiv iz 20 držav, bori pa se za uveljavitev 44 jezikov znotraj evropskega pros-
tora (LUL Europe 2001).
Po naročilu Odbora za kulturo in izobraževanje Evropskega parla-
menta je leta 2013 Generalni direk-torat za notranjo politiko pri Evropskem
parlamentu izdal dokument z naslovom »Ogroženi jeziki in jezikovna ra-
znolikost v EU« (Evropski parlament 2013). Namen dokumenta je osnov-
na seznanitev s problematiko RJ in MJ v rabi znotraj ozemlja držav EU,
hkrati pa tudi poziv političnim strukturam, naj čim učinkoviteje načrtu-
jejo strategije razvoja teh jezikov. Dokument obvešča, da »se na ozemlju
EU govori več kot 60 avtohtonih RJ in MJ, 5 izmed teh pa uživa status po-
luradnega jezika: katalonščina, galicijščina, baskovščina, škotska gelščina
in valižanščina. Vsi ostali niso uradni jeziki EU« (G. d. 2013, Povzetek, 11.
odst.). Dokument kot osnovo uporablja termin ogroženi jeziki, kajti avtor-
jem se zdi samoumevno, da je obstoj večine MJ in RJ ogrožen. Avtorji jih
delijo na »4 kategorije: 1. avtohtoni jeziki, ki niso uradni jeziki; 2. avtohto-
ni in čezmejni jeziki (tisti, ki se govorijo v več kot eni državi, niso pa ura-
dni jeziki); 3. čezmejni jeziki, ki so uradni jeziki v eni in MJ v drugi državi;
4. jeziki brez ozemlja, kakršna je romščina« (G. d. 2013, Povzetek, 15. odst.).
2. Opredelitev razlike MRJ proti MJ oz. RJ
Termin MRJ sproži spontano asociacijo na narodne in jezikovne manjšine,
posledično prihaja do zamenjave s sorodnima pojmoma MJ in RJ. Osnovna
razlika pa je v tem, da je pri pojmu MRJ odsotna politična konotacija, ki je
osnova poimenovanj MJ oz. RJ. Ne glede na to pa so vsi trije pojmi tesno
medsebojno povezani. Ponazorimo razliko z nekaj primeri.
Če pogledamo situacijo italijanskega jezika, ugotovimo, da ta znot-
raj meja Republike Italije uživa status uradnega državnega jezika in hkra-
564
širjene jezike, čigar vodstvo je prevzel tržaškoslovenski novinar in publicist
Bojan Brezigar. Poglavitna cilja Urada sta bila pospeševanje medsebojne-
ga povezovanja govorcev te skupine evropskih jezikov ter širša promoci-
ja jezikovne raznolikosti na evropskih tleh. Dve leti kasneje je organizaci-
ja prenesla svoj sedež v Dublin, od leta 1992 dalje pa je delovala v Bruslju. S
svojimi sestavnimi odbori, posejanimi v 13 članicah, je zastopala približno
50 mio evropskih govorcev, pripadnikov etnij in skupnosti, katerih mater-
ni jezik ali jezik komunikacije sodi v obravnavano skupino. Urad je bil pod
krinko pomanjkanja finančnih sredstev leta 2010 ukinjen, nadomestilo ga
je Omrežje za enakopravnost jezikov. Omrežje vključuje 60 civilnih inicia-
tiv iz 20 držav, bori pa se za uveljavitev 44 jezikov znotraj evropskega pros-
tora (LUL Europe 2001).
Po naročilu Odbora za kulturo in izobraževanje Evropskega parla-
menta je leta 2013 Generalni direk-torat za notranjo politiko pri Evropskem
parlamentu izdal dokument z naslovom »Ogroženi jeziki in jezikovna ra-
znolikost v EU« (Evropski parlament 2013). Namen dokumenta je osnov-
na seznanitev s problematiko RJ in MJ v rabi znotraj ozemlja držav EU,
hkrati pa tudi poziv političnim strukturam, naj čim učinkoviteje načrtu-
jejo strategije razvoja teh jezikov. Dokument obvešča, da »se na ozemlju
EU govori več kot 60 avtohtonih RJ in MJ, 5 izmed teh pa uživa status po-
luradnega jezika: katalonščina, galicijščina, baskovščina, škotska gelščina
in valižanščina. Vsi ostali niso uradni jeziki EU« (G. d. 2013, Povzetek, 11.
odst.). Dokument kot osnovo uporablja termin ogroženi jeziki, kajti avtor-
jem se zdi samoumevno, da je obstoj večine MJ in RJ ogrožen. Avtorji jih
delijo na »4 kategorije: 1. avtohtoni jeziki, ki niso uradni jeziki; 2. avtohto-
ni in čezmejni jeziki (tisti, ki se govorijo v več kot eni državi, niso pa ura-
dni jeziki); 3. čezmejni jeziki, ki so uradni jeziki v eni in MJ v drugi državi;
4. jeziki brez ozemlja, kakršna je romščina« (G. d. 2013, Povzetek, 15. odst.).
2. Opredelitev razlike MRJ proti MJ oz. RJ
Termin MRJ sproži spontano asociacijo na narodne in jezikovne manjšine,
posledično prihaja do zamenjave s sorodnima pojmoma MJ in RJ. Osnovna
razlika pa je v tem, da je pri pojmu MRJ odsotna politična konotacija, ki je
osnova poimenovanj MJ oz. RJ. Ne glede na to pa so vsi trije pojmi tesno
medsebojno povezani. Ponazorimo razliko z nekaj primeri.
Če pogledamo situacijo italijanskega jezika, ugotovimo, da ta znot-
raj meja Republike Italije uživa status uradnega državnega jezika in hkra-
564
