Page 189 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 189
heterogenost statusov evropskih manj razširjenih jezikov
ti predstavlja večinski jezik tamkajšnjega prebivalstva, medtem ko mu na
dvojezičnih območjih republik Slovenije in Hrvaške, kjer prebiva italijan-
ska narodna manjšina, ustavi omenjenih držav zagotavljata status MJ oz.
jezika okolja, kar pa ne pomeni, da italijanščina sodi med MRJ, saj jo kot
materni ali prvi jezik v vsakdanjem življenju uporablja med 60 in 70 mio
govorcev. Potemtakem gre za čezmejni jezik s statusom uradnega jezika v
eni in istočasno MJ v drugih dveh državah.
Nasprotje je slovenščina, ki resda ustreza isti kategoriji, saj predstavlja
uradni državni jezik in večinski jezik na ozemlju RS, hkrati pa MJ na oze-
mljih republik Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške, vendar skupno šte-
vilo njenih rojenih govorcev ne presega 2,5 mio, zatorej jo upravičeno uvr-
ščamo med MRJ.
Še izrazitejši primer makrojezika od italijanščine je francoščina, ki
kot uradni državni jezik 5 evropskih držav (edini uradni državni jezik
Francoske republike in Kneževine Monako, ob nemščini, italijanščini in
retoromanščini uradni jezik Švicarske konfederacije, poleg nizozemšči-
ne in nemščine uradni jezik Kraljevine Belgije, poleg nemščine in luksem-
burščine uradni jezik Vélikega vojvodstva Luksemburga) ter več kot 20
držav na drugih celinah, s preko 200 mio govorcev po vsem svetu, nikakor
ne more soditi pod kategorijo MRJ, kljub temu, da ji je npr. v Italiji, v avto-
nomni deželi Dolina Aoste, priznan status MJ oz. RJ.
Tudi za nemščino, uradni državni jezik in večinski jezik prebival-
stva Zvezne Republike Nemčije, enega najbolj razširjenih evropskih je-
zikov, bi bilo smešno trditi, da predstavlja MRJ, čeravno ima v celi vrsti
držav status MJ: npr. na vzhodu Belgije, na Češkem, Slovaškem, v poljski
Šleziji, v romunski Transilvaniji, na Južnem Tirolskem in v FJK v Italiji, v
francoski regiji Le Grand Est. Istočasno je eden izmed 4 uradnih držav-
nih jezikov Švicarske konfederacije, v jezikoslovju sicer obravnavan kot
»osamosvojeno nemško narečje« alemanščina, eden izmed 3 uradnih dr-
žavnih jezikov Vélikega vojvodstva Luksemburga, edini uradni državni je-
zik Kneževine Lihtenštajn ter prvi uradni državni jezik in večinski jezik
Republike Avstrije. Tako francoščina kakor nemščina sta torej čezmejna je-
zika, ki imata ponekod status uradnega državnega jezika, drugod pa MJ ali
RJ, pri čemer je treba poudariti, da MJ ponekod, npr. v Belgiji, uživajo sta-
tus uradnih državnih jezikov.
Nazoren primer razlike med MRJ in MJ je tudi turščina, makroje-
zik altajskega izvora, ki ga govorijo prebivalci na evropsko-azijskem sti-
čišču, tako v evropskem kot v azijskem delu Republike Turčije. Število nje-
565
ti predstavlja večinski jezik tamkajšnjega prebivalstva, medtem ko mu na
dvojezičnih območjih republik Slovenije in Hrvaške, kjer prebiva italijan-
ska narodna manjšina, ustavi omenjenih držav zagotavljata status MJ oz.
jezika okolja, kar pa ne pomeni, da italijanščina sodi med MRJ, saj jo kot
materni ali prvi jezik v vsakdanjem življenju uporablja med 60 in 70 mio
govorcev. Potemtakem gre za čezmejni jezik s statusom uradnega jezika v
eni in istočasno MJ v drugih dveh državah.
Nasprotje je slovenščina, ki resda ustreza isti kategoriji, saj predstavlja
uradni državni jezik in večinski jezik na ozemlju RS, hkrati pa MJ na oze-
mljih republik Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške, vendar skupno šte-
vilo njenih rojenih govorcev ne presega 2,5 mio, zatorej jo upravičeno uvr-
ščamo med MRJ.
Še izrazitejši primer makrojezika od italijanščine je francoščina, ki
kot uradni državni jezik 5 evropskih držav (edini uradni državni jezik
Francoske republike in Kneževine Monako, ob nemščini, italijanščini in
retoromanščini uradni jezik Švicarske konfederacije, poleg nizozemšči-
ne in nemščine uradni jezik Kraljevine Belgije, poleg nemščine in luksem-
burščine uradni jezik Vélikega vojvodstva Luksemburga) ter več kot 20
držav na drugih celinah, s preko 200 mio govorcev po vsem svetu, nikakor
ne more soditi pod kategorijo MRJ, kljub temu, da ji je npr. v Italiji, v avto-
nomni deželi Dolina Aoste, priznan status MJ oz. RJ.
Tudi za nemščino, uradni državni jezik in večinski jezik prebival-
stva Zvezne Republike Nemčije, enega najbolj razširjenih evropskih je-
zikov, bi bilo smešno trditi, da predstavlja MRJ, čeravno ima v celi vrsti
držav status MJ: npr. na vzhodu Belgije, na Češkem, Slovaškem, v poljski
Šleziji, v romunski Transilvaniji, na Južnem Tirolskem in v FJK v Italiji, v
francoski regiji Le Grand Est. Istočasno je eden izmed 4 uradnih držav-
nih jezikov Švicarske konfederacije, v jezikoslovju sicer obravnavan kot
»osamosvojeno nemško narečje« alemanščina, eden izmed 3 uradnih dr-
žavnih jezikov Vélikega vojvodstva Luksemburga, edini uradni državni je-
zik Kneževine Lihtenštajn ter prvi uradni državni jezik in večinski jezik
Republike Avstrije. Tako francoščina kakor nemščina sta torej čezmejna je-
zika, ki imata ponekod status uradnega državnega jezika, drugod pa MJ ali
RJ, pri čemer je treba poudariti, da MJ ponekod, npr. v Belgiji, uživajo sta-
tus uradnih državnih jezikov.
Nazoren primer razlike med MRJ in MJ je tudi turščina, makroje-
zik altajskega izvora, ki ga govorijo prebivalci na evropsko-azijskem sti-
čišču, tako v evropskem kot v azijskem delu Republike Turčije. Število nje-
565
