Page 191 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 191
heterogenost statusov evropskih manj razširjenih jezikov
posledično vse nižjega števila govorcev pa tudi nizke stopnje normiranosti,
niti na teh izoliranih ozemljih ne uspejo preseči statusa MJ. Markantna pri-
mera sta sardščina v Italiji in korziščina v Franciji. Gre za konzervativna
otoška jezika, zaznamovana s pečatom geografsko-kulturne izolacije, ki se
ohranjata predvsem v govorjeni rabi. Število govorcev prve se giblje malo
nad milijonom, Wikipedija navaja število 1.350.000, podatek pa datira iz
leta 2016 (Atlante De Agostini 2017, 230). Njena raba je omejena na gorate
osrednje predele Avtonomne dežele Sardinije. Druga pa se uporablja v dveh
otoških departmajih Francoske republike, La Haute Corse in La Corse du
Sud, kjer ima status uradnega regionalnega jezika, ter na severu sosednje
Sardinije, varianta pumuntincu. Kot prvi jezik naj bi jo danes uporabljalo le
še okoli 10 % otoškega prebivalstva, po podatkih iz leta 1990 je to približno
225.000 govorcev (Mapnall 2020). Na Sardiniji kot jezik prestiža vendarle
daleč prevladuje italijanščina, na Korziki pa francoščina. V primeru su sar-
du govorimo torej o avtohtonem jeziku, ki nima statusa uradnega državne-
ga jezika, v primeru u corsu pa o avtohtonem čezmejnem jeziku brez statu-
sa uradnega državnega jezika.
Eden izmed živih dokazov, da vsak MRJ na evropskih tleh vendarle ne
uživa statusa MJ, je istroromunščina v Čičariji. To je osamosvojeno romun-
sko narečje, ki v hrvaškem prostoru nima nikakršnega uradnega statusa,
saj ne obstaja nobena uradna inštitucija, ki bi se borila za njegovo ohrani-
tev, z izjemo občasnih poskusov vključevanja teh govorov, bolj znanih pod
imenom jezika Ćićev, Vlahov ali Ćićiberov, v kulturne dogodke na osnov-
ni šoli v Munah. Njegov razvoj, ovit v tančico skrivnosti, pa ostaja zanimi-
vo vprašanje za znanstveno jezikoslovje. Uporabniki so prebivalci vaške
etnije, ki se je verjetno priselila preko otoka Krka na ozemlje hrvaške Istre
ob prehodu iz 15. v 16. stoletje, in sicer iz notranjosti Dalmacije, z območja
Dinare in južnega Velebita (Filipi 2011, 10–11).
Vzporedni angleški termin lesser-known languages nam daje misliti,
da vsak jezik te skupine ni neuradni jezik, pač pa je pri opredelitvi pojma
MRJ pomemben činitelj tudi dimenzija prepoznavnosti: v kolikšni meri je
določen jezik v evropskem merilu poznan oz. kolikšen delež evropske po-
pulacije je seznanjen z njegovim obstojem in o njegovih osnovnih značil-
nostih. Prav za slovenščino mnogi Evropejci še niso slišali do razpada SFRJ
in osamosvojitve Slovenije. Ob tem se sicer zastavlja vprašanje izobrazbe
in (ne)razgledanosti evropskega prebivalstva, zlasti populacije večjih držav.
Pa vendarle je realnost ta, da so mnogi jeziki manj znani in redkeje upora-
bljani izven svojega ožjega govornega območja, skritega med mejniki na li-
567
posledično vse nižjega števila govorcev pa tudi nizke stopnje normiranosti,
niti na teh izoliranih ozemljih ne uspejo preseči statusa MJ. Markantna pri-
mera sta sardščina v Italiji in korziščina v Franciji. Gre za konzervativna
otoška jezika, zaznamovana s pečatom geografsko-kulturne izolacije, ki se
ohranjata predvsem v govorjeni rabi. Število govorcev prve se giblje malo
nad milijonom, Wikipedija navaja število 1.350.000, podatek pa datira iz
leta 2016 (Atlante De Agostini 2017, 230). Njena raba je omejena na gorate
osrednje predele Avtonomne dežele Sardinije. Druga pa se uporablja v dveh
otoških departmajih Francoske republike, La Haute Corse in La Corse du
Sud, kjer ima status uradnega regionalnega jezika, ter na severu sosednje
Sardinije, varianta pumuntincu. Kot prvi jezik naj bi jo danes uporabljalo le
še okoli 10 % otoškega prebivalstva, po podatkih iz leta 1990 je to približno
225.000 govorcev (Mapnall 2020). Na Sardiniji kot jezik prestiža vendarle
daleč prevladuje italijanščina, na Korziki pa francoščina. V primeru su sar-
du govorimo torej o avtohtonem jeziku, ki nima statusa uradnega državne-
ga jezika, v primeru u corsu pa o avtohtonem čezmejnem jeziku brez statu-
sa uradnega državnega jezika.
Eden izmed živih dokazov, da vsak MRJ na evropskih tleh vendarle ne
uživa statusa MJ, je istroromunščina v Čičariji. To je osamosvojeno romun-
sko narečje, ki v hrvaškem prostoru nima nikakršnega uradnega statusa,
saj ne obstaja nobena uradna inštitucija, ki bi se borila za njegovo ohrani-
tev, z izjemo občasnih poskusov vključevanja teh govorov, bolj znanih pod
imenom jezika Ćićev, Vlahov ali Ćićiberov, v kulturne dogodke na osnov-
ni šoli v Munah. Njegov razvoj, ovit v tančico skrivnosti, pa ostaja zanimi-
vo vprašanje za znanstveno jezikoslovje. Uporabniki so prebivalci vaške
etnije, ki se je verjetno priselila preko otoka Krka na ozemlje hrvaške Istre
ob prehodu iz 15. v 16. stoletje, in sicer iz notranjosti Dalmacije, z območja
Dinare in južnega Velebita (Filipi 2011, 10–11).
Vzporedni angleški termin lesser-known languages nam daje misliti,
da vsak jezik te skupine ni neuradni jezik, pač pa je pri opredelitvi pojma
MRJ pomemben činitelj tudi dimenzija prepoznavnosti: v kolikšni meri je
določen jezik v evropskem merilu poznan oz. kolikšen delež evropske po-
pulacije je seznanjen z njegovim obstojem in o njegovih osnovnih značil-
nostih. Prav za slovenščino mnogi Evropejci še niso slišali do razpada SFRJ
in osamosvojitve Slovenije. Ob tem se sicer zastavlja vprašanje izobrazbe
in (ne)razgledanosti evropskega prebivalstva, zlasti populacije večjih držav.
Pa vendarle je realnost ta, da so mnogi jeziki manj znani in redkeje upora-
bljani izven svojega ožjega govornega območja, skritega med mejniki na li-
567
