Page 193 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 193
heterogenost statusov evropskih manj razširjenih jezikov
and Linguistics iz leta 2005 poroča o približno 1,6 mio govorcih (Brown
2005), Hoyte-Westova raziskava, objavljena leta 2019, pa priča o negotovos-
ti tega števila (Hoyte-West 2019, 101).
V skupino MRJ s statusom uradnih jezikov na perifernih območjih
stare celine pa uvrščamo tudi nekatere jezike celinskih držav. Primer je
estonščina, neindoevropski jezik z ugrofinske veje uralske jezikovne dru-
žine. Od leta 1995 je edini uradni državni jezik Republike Estonije, rušči-
ni je namreč odtlej v državi dodeljen status tujega jezika. Po podatkih F.
Trobevšek Drobnak (2006, 34) se število njenih govorcev vrti okoli mili-
jona, drugi vir, ki navaja število 1,29 mio, pa vključuje tudi njene uporab-
nike v diaspori (Lingvopedia 2020). Analogen primer je litovščina, balt-
ski jezik s statusom uradnega državnega jezika od leta 1990 neodvisne
države Republike Litve. Število njenih govorcev se po podatkih seznama
Ethnologue za leto 2013 suče okoli 4 mio, s številom pripadnikov močne li-
tovske diaspore vred (Ethnologue: Languages of the World 2013b). Cifra
presega število uporabnikov večine evropskih MRJ, torej lahko govorimo
o mejnem primeru. Sicer pa spodnja meja števila uporabnikov jezika, na
osnovi katere bi lahko matematično natančno začrtali kriterij pripadnosti
kategoriji MRJ, ni postavljena niti ni smiselna. Slabša prepoznavnost jezika
v širšem globaliziranem okolju pa ga vsekakor potiska v ozadje. Latvijščina,
imenovana tudi letonščina, lotiščina ali letščina (Drobnak Trobevšek 2006,
21), uradni državni jezik Republike Latvije, je sosednji in litovščini tesno
soroden baltski jezik, ki šteje okoli 1,5 mio govorcev, zatorej tudi sodi pod
oznako MRJ.
3. Pobude za krojenje novih evropskih jezikovnih politik
Za današnji pospešeni razvoj mnogih MRJ in revitalizacijo nekaterih že
ugaslih v glavnem nimajo zaslug politične strukture, temveč so proces v
prvi vrsti sprožile nevladne organizacije, uradi, civilni odbori, listine itd.,
katerih cilja sta zaščita tako MRJ kot MJ in RJ ter promocija jezikovne he-
terogenosti. Formiranje združenj in nastanek deklaracij sta rezultat pove-
zav civilnih iniciativ s političnimi vrhovi EU. Slednji so sicer njihove ideje
podprli, predlagane dejavnosti pa sofinancirali. To pa je omogočilo učin-
kovitejši vpliv idej pobudnikov na posamezne evropske vlade. Na prvem
mestu spomnimo na že omenjeni Evropski urad za manj razširjene jezike.
Osnovna in najvplivnejša v vrsti deklaracij je Evropska listina o regional-
nih in manjšinskih jezikih, sprejeta v okviru Sveta Evrope leta 1992, veljavna
pa od leta 1998. Dokument predstavlja prelomnico v jezikovnih politikah
569
and Linguistics iz leta 2005 poroča o približno 1,6 mio govorcih (Brown
2005), Hoyte-Westova raziskava, objavljena leta 2019, pa priča o negotovos-
ti tega števila (Hoyte-West 2019, 101).
V skupino MRJ s statusom uradnih jezikov na perifernih območjih
stare celine pa uvrščamo tudi nekatere jezike celinskih držav. Primer je
estonščina, neindoevropski jezik z ugrofinske veje uralske jezikovne dru-
žine. Od leta 1995 je edini uradni državni jezik Republike Estonije, rušči-
ni je namreč odtlej v državi dodeljen status tujega jezika. Po podatkih F.
Trobevšek Drobnak (2006, 34) se število njenih govorcev vrti okoli mili-
jona, drugi vir, ki navaja število 1,29 mio, pa vključuje tudi njene uporab-
nike v diaspori (Lingvopedia 2020). Analogen primer je litovščina, balt-
ski jezik s statusom uradnega državnega jezika od leta 1990 neodvisne
države Republike Litve. Število njenih govorcev se po podatkih seznama
Ethnologue za leto 2013 suče okoli 4 mio, s številom pripadnikov močne li-
tovske diaspore vred (Ethnologue: Languages of the World 2013b). Cifra
presega število uporabnikov večine evropskih MRJ, torej lahko govorimo
o mejnem primeru. Sicer pa spodnja meja števila uporabnikov jezika, na
osnovi katere bi lahko matematično natančno začrtali kriterij pripadnosti
kategoriji MRJ, ni postavljena niti ni smiselna. Slabša prepoznavnost jezika
v širšem globaliziranem okolju pa ga vsekakor potiska v ozadje. Latvijščina,
imenovana tudi letonščina, lotiščina ali letščina (Drobnak Trobevšek 2006,
21), uradni državni jezik Republike Latvije, je sosednji in litovščini tesno
soroden baltski jezik, ki šteje okoli 1,5 mio govorcev, zatorej tudi sodi pod
oznako MRJ.
3. Pobude za krojenje novih evropskih jezikovnih politik
Za današnji pospešeni razvoj mnogih MRJ in revitalizacijo nekaterih že
ugaslih v glavnem nimajo zaslug politične strukture, temveč so proces v
prvi vrsti sprožile nevladne organizacije, uradi, civilni odbori, listine itd.,
katerih cilja sta zaščita tako MRJ kot MJ in RJ ter promocija jezikovne he-
terogenosti. Formiranje združenj in nastanek deklaracij sta rezultat pove-
zav civilnih iniciativ s političnimi vrhovi EU. Slednji so sicer njihove ideje
podprli, predlagane dejavnosti pa sofinancirali. To pa je omogočilo učin-
kovitejši vpliv idej pobudnikov na posamezne evropske vlade. Na prvem
mestu spomnimo na že omenjeni Evropski urad za manj razširjene jezike.
Osnovna in najvplivnejša v vrsti deklaracij je Evropska listina o regional-
nih in manjšinskih jezikih, sprejeta v okviru Sveta Evrope leta 1992, veljavna
pa od leta 1998. Dokument predstavlja prelomnico v jezikovnih politikah
569
