Page 190 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 190
govorcev krepko presega 60 mio. Status uradnega državnega jezika
ima v matični domovini, ne uživa pa nikakršnega statusa kot jezik sever-
nega dela države Ciper, torej samooklicane Turške republike Severni Ciper,
kjer je v uporabi poleg grščine, s strani EU na otoku edinega uradno pri-
znanega jezika. Toda z nepriznavanjem turščine na tem ozemlju je politi-
ka EU v protislovju s samo seboj, ignorira namreč prisotnost Turkov, ki
so se na otok priselili v 16. stoletju. Pač pa uživa turščina status MJ v re-
publikah Severna Makedonija, Kosovo, Romunija in Federacija Bosne in
Hercegovine, medtem ko je turški živelj na območju Helenske republike in
Republike Bolgarije prikrajšan za vsakršne jezikovne pravice. Upoštevajoč
faktor njene razširjenosti in števila govorcev pa o turščini nikakor ne mo-
remo govoriti kot o MRJ.
Analogno s turščino je pod kategorijo MRJ nemogoče uvrščati tudi
romščino oz. romske jezike.2 Po približnih ocenah je rojenih govorcev rom-
ščine v današnjem evropskem prostoru med 8 in 10 mio. Jezikovni sklop, ki
ga sestavlja 7 osnovnih variant, naj bi govorci v 5. stoletju. zanesli iz seve-
rozahodne Indije do Evrope (Trobevšek Drobnak 2006, 19). Navzlic temu,
da je romsko prebivalstvo zelo številno in se tradicija živega jezika redno
prenaša iz roda v rod, kar je logična posledica njihovega izoliranega načina
življenja, pa romščina po večini veljavnih kriterijev sodi med ogrožene je-
zike. O ogroženosti namreč lahko govorimo, ker so to jezikovne enote brez
književne tradicije in tradicije opismenjevanja rojenih govorcev. Komajda v
zadnjih desetletjih so se Romi začeli boriti za status etničnih in jezikovnih
manjšin. Doslej so priznanje statusa MJ dosegli le na Norveškem in v neka-
terih občinah avstrijske zvezne dežele Gradiščanske. Poskusi standardiza-
cije romščine sicer potekajo, romska besedila se zapisujejo v različnih ver-
zijah latinice in cirilice, luč sveta je ugledalo tudi že več slovarjev. Po načelu
kategorizacije predlagane s strani Generalnega direktorata (gl. 1, 2. odst.) so
to jeziki brez ozemlja.
Iz navedenih primerov ugotavljamo, da ima večina široko uveljavlje-
nih in z globoko literarno tradicijo zaznamovanih uradnih državnih jezi-
kov v Evropi ponekod tudi status MJ ali RJ.
Na drugi strani pa imamo opraviti z MRJ, ki predstavljajo avtohtone
jezike ozemeljsko zelo omejenih območij in so pomembni tvorci identite-
te tamkajšnjega prebivalstva, toda spričo vdora prestižnejšega jezika, to je
uradnega državnega jezika matične države, ki ji ta območja pripadajo, in
2 Pod oznako, izpeljano iz etnonima Rom (v romščini »poročen moški, človek«),
razumemo sklop jezikov indoiranske veje indoevropskih jezikov.
566
ima v matični domovini, ne uživa pa nikakršnega statusa kot jezik sever-
nega dela države Ciper, torej samooklicane Turške republike Severni Ciper,
kjer je v uporabi poleg grščine, s strani EU na otoku edinega uradno pri-
znanega jezika. Toda z nepriznavanjem turščine na tem ozemlju je politi-
ka EU v protislovju s samo seboj, ignorira namreč prisotnost Turkov, ki
so se na otok priselili v 16. stoletju. Pač pa uživa turščina status MJ v re-
publikah Severna Makedonija, Kosovo, Romunija in Federacija Bosne in
Hercegovine, medtem ko je turški živelj na območju Helenske republike in
Republike Bolgarije prikrajšan za vsakršne jezikovne pravice. Upoštevajoč
faktor njene razširjenosti in števila govorcev pa o turščini nikakor ne mo-
remo govoriti kot o MRJ.
Analogno s turščino je pod kategorijo MRJ nemogoče uvrščati tudi
romščino oz. romske jezike.2 Po približnih ocenah je rojenih govorcev rom-
ščine v današnjem evropskem prostoru med 8 in 10 mio. Jezikovni sklop, ki
ga sestavlja 7 osnovnih variant, naj bi govorci v 5. stoletju. zanesli iz seve-
rozahodne Indije do Evrope (Trobevšek Drobnak 2006, 19). Navzlic temu,
da je romsko prebivalstvo zelo številno in se tradicija živega jezika redno
prenaša iz roda v rod, kar je logična posledica njihovega izoliranega načina
življenja, pa romščina po večini veljavnih kriterijev sodi med ogrožene je-
zike. O ogroženosti namreč lahko govorimo, ker so to jezikovne enote brez
književne tradicije in tradicije opismenjevanja rojenih govorcev. Komajda v
zadnjih desetletjih so se Romi začeli boriti za status etničnih in jezikovnih
manjšin. Doslej so priznanje statusa MJ dosegli le na Norveškem in v neka-
terih občinah avstrijske zvezne dežele Gradiščanske. Poskusi standardiza-
cije romščine sicer potekajo, romska besedila se zapisujejo v različnih ver-
zijah latinice in cirilice, luč sveta je ugledalo tudi že več slovarjev. Po načelu
kategorizacije predlagane s strani Generalnega direktorata (gl. 1, 2. odst.) so
to jeziki brez ozemlja.
Iz navedenih primerov ugotavljamo, da ima večina široko uveljavlje-
nih in z globoko literarno tradicijo zaznamovanih uradnih državnih jezi-
kov v Evropi ponekod tudi status MJ ali RJ.
Na drugi strani pa imamo opraviti z MRJ, ki predstavljajo avtohtone
jezike ozemeljsko zelo omejenih območij in so pomembni tvorci identite-
te tamkajšnjega prebivalstva, toda spričo vdora prestižnejšega jezika, to je
uradnega državnega jezika matične države, ki ji ta območja pripadajo, in
2 Pod oznako, izpeljano iz etnonima Rom (v romščini »poročen moški, človek«),
razumemo sklop jezikov indoiranske veje indoevropskih jezikov.
566
