Page 223 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 223
demokratizacija televizije
otepajo se zavezništva z državljani, položaj lastnega medija pa zagovarjajo s
sklicevanjem na poklicne vrednote, o katerih zaradi nazorskih razlik, ki so
med njimi objektivno navzoče, niso sposobni doseči soglasja. Kot smo po-
kazali v prispevku, so te razlike ujete v konceptu objektivnosti, ki v tem pri-
meru kot strup hromi delovanje medija. Televizija v pogovornih formatih
oddaj pluralno strukturo družbe nenehno poenostavlja z binarnimi izbira-
mi, v katerih občinstvom predstavi samo skrajne razlike v stališčih o sko-
raj vsaki pomembni družbeni temi, ki je predmet javnega diskurza. Zaradi
tega so nezadovoljni uporabniki njenih programov, zaradi tega so nezado-
voljni politiki, saj so iz političnega komuniciranja izključene številne stran-
ke, interesne skupine in pomemben del civilne družbe. Slednja zato zaseda
proste izbire komuniciranja prek spletnih platform in socialnih omrežij ter
se vzpostavlja kot konkurenca in ne kot zaveznik televizije. V tistem pro-
storu se rojeva nadzorovana in strukturirana participativna kultura, ki ni
brez omejitev, toda tudi takšna daje udeležencem v komunikacijskih proce-
sih občutek večje izbire in svobode.
Pristopi k legitimiranju televizije nas vedno znova spomnijo, da ob
političnem komuniciranju obstaja še druga, dražja, zahtevnejša, časovno
potratnejša vrsta televizijske produkcije, podobna filmu, s katerim se ne-
nehno primerja. Ta vsebine črpa iz literature in drugih umetnosti, tekmuje
z drugo industrijo zabave, prispeva k identiteti športa, ki v sodobnih druž-
bah generira dobršen del njihovih gospodarskih in finančnih potencialov.
Ob odsotnosti družbenega soglasja o javnem interesu in pogojih, pod kate-
rimi so tudi mediji javne dobrine, vsi mediji, ne glede na naravo lastništva,
tekmujejo med seboj in pod enakimi pogoji. Medijski trgi so oligopolni,
na njih pa prevladujejo globalni ponudniki programskih vsebin in stori-
tev, kar v komercialnem sektorju pospešuje koncentracijo medijev. Slednja
omejuje konkurenco, zmanjšuje raznovrstnost in oži ponudbo tako infor-
mativnih vsebin kot artefaktov popularne kulture, s tem pa zmanjšuje tudi
možnosti za participacijo uporabnikov pri ustvarjanju in sooblikovanju teh
vsebin in izražanje mnenj (Jenkins 2006, 259).
Politični odločevalci v takšnih pogojih nimajo velikega interesa, da bi
spreminjali veljavni model regulacije delovanja medijev, sploh pa ne v sme-
ri večjih možnosti za sodelovanje državljanov pri odločanju o javnih zade-
vah. Koncept objektivnosti jim zagotavlja, da se bodo med posamezniki iz
pomembnih poklicnih skupin v medijih ohranjale nazorske, tudi politič-
ne in ideološke, razlike, kar jim omejuje možnosti za spreminjanje lastne-
ga položaja. Omejeni finančni viri ohranjajo zahtevo po krčenju sedanjih
599
otepajo se zavezništva z državljani, položaj lastnega medija pa zagovarjajo s
sklicevanjem na poklicne vrednote, o katerih zaradi nazorskih razlik, ki so
med njimi objektivno navzoče, niso sposobni doseči soglasja. Kot smo po-
kazali v prispevku, so te razlike ujete v konceptu objektivnosti, ki v tem pri-
meru kot strup hromi delovanje medija. Televizija v pogovornih formatih
oddaj pluralno strukturo družbe nenehno poenostavlja z binarnimi izbira-
mi, v katerih občinstvom predstavi samo skrajne razlike v stališčih o sko-
raj vsaki pomembni družbeni temi, ki je predmet javnega diskurza. Zaradi
tega so nezadovoljni uporabniki njenih programov, zaradi tega so nezado-
voljni politiki, saj so iz političnega komuniciranja izključene številne stran-
ke, interesne skupine in pomemben del civilne družbe. Slednja zato zaseda
proste izbire komuniciranja prek spletnih platform in socialnih omrežij ter
se vzpostavlja kot konkurenca in ne kot zaveznik televizije. V tistem pro-
storu se rojeva nadzorovana in strukturirana participativna kultura, ki ni
brez omejitev, toda tudi takšna daje udeležencem v komunikacijskih proce-
sih občutek večje izbire in svobode.
Pristopi k legitimiranju televizije nas vedno znova spomnijo, da ob
političnem komuniciranju obstaja še druga, dražja, zahtevnejša, časovno
potratnejša vrsta televizijske produkcije, podobna filmu, s katerim se ne-
nehno primerja. Ta vsebine črpa iz literature in drugih umetnosti, tekmuje
z drugo industrijo zabave, prispeva k identiteti športa, ki v sodobnih druž-
bah generira dobršen del njihovih gospodarskih in finančnih potencialov.
Ob odsotnosti družbenega soglasja o javnem interesu in pogojih, pod kate-
rimi so tudi mediji javne dobrine, vsi mediji, ne glede na naravo lastništva,
tekmujejo med seboj in pod enakimi pogoji. Medijski trgi so oligopolni,
na njih pa prevladujejo globalni ponudniki programskih vsebin in stori-
tev, kar v komercialnem sektorju pospešuje koncentracijo medijev. Slednja
omejuje konkurenco, zmanjšuje raznovrstnost in oži ponudbo tako infor-
mativnih vsebin kot artefaktov popularne kulture, s tem pa zmanjšuje tudi
možnosti za participacijo uporabnikov pri ustvarjanju in sooblikovanju teh
vsebin in izražanje mnenj (Jenkins 2006, 259).
Politični odločevalci v takšnih pogojih nimajo velikega interesa, da bi
spreminjali veljavni model regulacije delovanja medijev, sploh pa ne v sme-
ri večjih možnosti za sodelovanje državljanov pri odločanju o javnih zade-
vah. Koncept objektivnosti jim zagotavlja, da se bodo med posamezniki iz
pomembnih poklicnih skupin v medijih ohranjale nazorske, tudi politič-
ne in ideološke, razlike, kar jim omejuje možnosti za spreminjanje lastne-
ga položaja. Omejeni finančni viri ohranjajo zahtevo po krčenju sedanjih
599
