Page 222 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 222
ev v TV-produkcijo, ki jih ne razume kot »neposredne vzroke« za pripo-
vedno zahtevnost, ampak kot pogoje, ki »omogočajo ustvarjalnim strate-
gijam, da zacvetijo«. V takšnem javnem diskurzu, kot poudarjata Newman
in E. Levine, tudi »raziskovalci iz akademskih vrst dobijo potrditev, da je
televizijo vredno raziskovati, da jo je treba braniti pred omalovaževanjem
in ustrezno ovrednotiti« (Newman in Levine 2012, 163–66).
V nasprotju z zavračanjem neprimernih kritiških praks legitimiranja
televizije se zavzemata za kritičen pristop, s katerim je, denimo, mogoče
ovrednotiti prispevek sodobnih platform za pretakanje avdiovizualnih vse-
bin k oblikovanju »kulturne aristokracije« ali identificirati vsebine, ki po-
udarjajo prevlado »moškega« ali »ženskega« principa oziroma neenakost
med njima. Svojo kritiko legitimiranja televizije skleneta z ugotovitvijo, da
je potrebno spodbujati »ozaveščenost o ideoloških nevarnostih sprejema-
nja diskurzov kulturnega povzpetništva. Čaščenje televizije, ki se sklicuje
na okuse elite, ki presegajo tiste, ki jih povezujejo z 'množicami', razglaša-
nje možatosti televizijske tehnologije za zmagoslavno, pohvale televizijski
industriji, da bi našli nove načine, kako unovčiti našo povezanost s televi-
zijskimi liki in svetovi – to ni napredek, ki bi ga občudovala.« (Newman in
Levine 2012, 170–71)
Zaključek
Jenkins je s pojmom demokratizacija televizije odprl Pandorino skrinjico,
ki je primerna metafora za vse težave, s katerimi se danes sooča radiodi-
fuzna televizija v spreminjanju. Čeprav smo že dolgo v dobi konvergence,
je pri doseženem razmerju med televizijo in internetom še vedno mogo-
če govoriti le o razširjeni ponudbi tradicionalnega radiodifuznega medija.
Uporabniki, ki že dolgo razpolagajo z napravami in dostopajo do storitev, s
katerimi uspešno spreminjajo svoje navade, drugače razporejajo čas, ki ga
namenjajo spremljanju medijev, in hitreje kot televizija v obstoječih insti-
tucionalnih okvirjih dojemajo prednosti premice platform splet – mobilno
– radio – televizija. Integracija in racionalizacija sta v pogojih konvergen-
ce nujni spremembi, do katerih se radiodifuzna televizija vede kot do an-
tičnega farmakona, ki v eni besedi pomeni tako zdravilo kot strup (Maras
2013, 176). Čeprav je že nekaj časa znano, da novinarjem in drugim ustvar-
jalcem, ki delajo ob podpori novih digitalnih tehnologij, te lahko zagoto-
vijo večjo avtonomijo, omogočijo večjo mobilnost, manjše obremenitve in
hitrejše razširjanje medijskih vsebin na več platformah, ti priložnosti za iz-
boljšanje razmer, v katerih delajo, novih tehnologij ne vidijo kot zdravila,
598
vedno zahtevnost, ampak kot pogoje, ki »omogočajo ustvarjalnim strate-
gijam, da zacvetijo«. V takšnem javnem diskurzu, kot poudarjata Newman
in E. Levine, tudi »raziskovalci iz akademskih vrst dobijo potrditev, da je
televizijo vredno raziskovati, da jo je treba braniti pred omalovaževanjem
in ustrezno ovrednotiti« (Newman in Levine 2012, 163–66).
V nasprotju z zavračanjem neprimernih kritiških praks legitimiranja
televizije se zavzemata za kritičen pristop, s katerim je, denimo, mogoče
ovrednotiti prispevek sodobnih platform za pretakanje avdiovizualnih vse-
bin k oblikovanju »kulturne aristokracije« ali identificirati vsebine, ki po-
udarjajo prevlado »moškega« ali »ženskega« principa oziroma neenakost
med njima. Svojo kritiko legitimiranja televizije skleneta z ugotovitvijo, da
je potrebno spodbujati »ozaveščenost o ideoloških nevarnostih sprejema-
nja diskurzov kulturnega povzpetništva. Čaščenje televizije, ki se sklicuje
na okuse elite, ki presegajo tiste, ki jih povezujejo z 'množicami', razglaša-
nje možatosti televizijske tehnologije za zmagoslavno, pohvale televizijski
industriji, da bi našli nove načine, kako unovčiti našo povezanost s televi-
zijskimi liki in svetovi – to ni napredek, ki bi ga občudovala.« (Newman in
Levine 2012, 170–71)
Zaključek
Jenkins je s pojmom demokratizacija televizije odprl Pandorino skrinjico,
ki je primerna metafora za vse težave, s katerimi se danes sooča radiodi-
fuzna televizija v spreminjanju. Čeprav smo že dolgo v dobi konvergence,
je pri doseženem razmerju med televizijo in internetom še vedno mogo-
če govoriti le o razširjeni ponudbi tradicionalnega radiodifuznega medija.
Uporabniki, ki že dolgo razpolagajo z napravami in dostopajo do storitev, s
katerimi uspešno spreminjajo svoje navade, drugače razporejajo čas, ki ga
namenjajo spremljanju medijev, in hitreje kot televizija v obstoječih insti-
tucionalnih okvirjih dojemajo prednosti premice platform splet – mobilno
– radio – televizija. Integracija in racionalizacija sta v pogojih konvergen-
ce nujni spremembi, do katerih se radiodifuzna televizija vede kot do an-
tičnega farmakona, ki v eni besedi pomeni tako zdravilo kot strup (Maras
2013, 176). Čeprav je že nekaj časa znano, da novinarjem in drugim ustvar-
jalcem, ki delajo ob podpori novih digitalnih tehnologij, te lahko zagoto-
vijo večjo avtonomijo, omogočijo večjo mobilnost, manjše obremenitve in
hitrejše razširjanje medijskih vsebin na več platformah, ti priložnosti za iz-
boljšanje razmer, v katerih delajo, novih tehnologij ne vidijo kot zdravila,
598
