Page 220 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 220
legitimiranje prešlo v zatrjevanje, da nam televizija lahko nadomesti iz-
kušnje iz kinematografov. Začelo se je najprej s specializiranimi filmskimi
sporedi, temu so sledile naložbe v produkcijo filmov, nanizank in drugih
igranih programov, uporabniška izkušnja pa je bila dopolnjena s ponudbo
televizijskih sprejemnikov s širokimi zasloni vse do kinematografskih for-
matov slike in možnostjo prikazovanja slike v visoki ločljivosti. Danes se je
treba o statusu televizije na novo pogajati, kajti: »Konvergenca ni izključ-
no tehnološki proces niti je nujno in se ne nanaša samo na digitalne medi-
je. Konvergenca televizije je prav toliko estetko in družbeno pogojena kot
tehnološka in film je za televizijsko konvergenco enako pomemben kot ra-
čunalniki ... V tej smeri je televizija problem, ki ga konvergenca rešuje.«
(Newman in Levine 2012, 3–5)
Retorika napredka, ki je bila vedno povezana z razvojem televizije in
njene programske ponudbe, je prispevala k temu, da so se diskurzi legitimi-
ranja televizije razvili na treh ravneh: v medijih in publikacijah, ki sprem-
ljajo delovanje industrije razvedrila, v blogih in spletnih medijih, kjer so v
razprave o televizijskih vsebinah vključeni novinarji, znanstveniki in obo-
ževalci; znotraj same medijske industrije, kjer se predstavljajo in poteka
razprava o novih tehnologijah, razvoju naprav, posameznih programskih
vsebin in v katero so vključeni tako ustvarjalci vsebin kot vodstveni kadri,
temu pa so namenjene tudi posebne televizijske oddaje, promocijski do-
godki, oglaševanje, prikazi možnosti, ki jih ponujajo novi izdelki in novi
mediji; in nenazadnje je diskurz legitimiranja televizije prisoten tudi v tra-
dicionalnih akademskih krogih, v katerih znanstveniki in raziskovalci po-
skušajo na novo ovrednotiti delovanje televizije (Newman in Levine 2012,
11). Akademski diskurz je med vsemi tremi najbolj marginaliziran, »var-
no pospravljen« pred medijsko industrijo, razen redkih novinarjev, katerih
vir informacij so znanstveniki, se zanj ne zanimajo veliko niti popularni
niti poslovni mediji. Kljub temu Newman in E. Levine svarita pred retori-
ko o drugi »zlati dobi« televizije, v katero naj bi ta vstopila prav v obdobju
konvergence in ki jo močno podpirajo in reproducirajo kritiki televizijske
produkcije iz akademskih vrst v ZDA. Pri tem se sprašujeta, kaj ima legiti-
miranje televizije opraviti z reproduciranjem hierarhičnih razmerij in ne-
enakosti med družbenimi skupinami, razredi, na osnovi spola ali druge de-
mografske ali socialne značilnosti. S kritično diskurzivno analizo besedil
o televizijskih oddajah sta pokazala, na kakšne načine poteka neprimerno
»legitimiranje« televizije (Newman in Levine 2012, 161–64).
596
kušnje iz kinematografov. Začelo se je najprej s specializiranimi filmskimi
sporedi, temu so sledile naložbe v produkcijo filmov, nanizank in drugih
igranih programov, uporabniška izkušnja pa je bila dopolnjena s ponudbo
televizijskih sprejemnikov s širokimi zasloni vse do kinematografskih for-
matov slike in možnostjo prikazovanja slike v visoki ločljivosti. Danes se je
treba o statusu televizije na novo pogajati, kajti: »Konvergenca ni izključ-
no tehnološki proces niti je nujno in se ne nanaša samo na digitalne medi-
je. Konvergenca televizije je prav toliko estetko in družbeno pogojena kot
tehnološka in film je za televizijsko konvergenco enako pomemben kot ra-
čunalniki ... V tej smeri je televizija problem, ki ga konvergenca rešuje.«
(Newman in Levine 2012, 3–5)
Retorika napredka, ki je bila vedno povezana z razvojem televizije in
njene programske ponudbe, je prispevala k temu, da so se diskurzi legitimi-
ranja televizije razvili na treh ravneh: v medijih in publikacijah, ki sprem-
ljajo delovanje industrije razvedrila, v blogih in spletnih medijih, kjer so v
razprave o televizijskih vsebinah vključeni novinarji, znanstveniki in obo-
ževalci; znotraj same medijske industrije, kjer se predstavljajo in poteka
razprava o novih tehnologijah, razvoju naprav, posameznih programskih
vsebin in v katero so vključeni tako ustvarjalci vsebin kot vodstveni kadri,
temu pa so namenjene tudi posebne televizijske oddaje, promocijski do-
godki, oglaševanje, prikazi možnosti, ki jih ponujajo novi izdelki in novi
mediji; in nenazadnje je diskurz legitimiranja televizije prisoten tudi v tra-
dicionalnih akademskih krogih, v katerih znanstveniki in raziskovalci po-
skušajo na novo ovrednotiti delovanje televizije (Newman in Levine 2012,
11). Akademski diskurz je med vsemi tremi najbolj marginaliziran, »var-
no pospravljen« pred medijsko industrijo, razen redkih novinarjev, katerih
vir informacij so znanstveniki, se zanj ne zanimajo veliko niti popularni
niti poslovni mediji. Kljub temu Newman in E. Levine svarita pred retori-
ko o drugi »zlati dobi« televizije, v katero naj bi ta vstopila prav v obdobju
konvergence in ki jo močno podpirajo in reproducirajo kritiki televizijske
produkcije iz akademskih vrst v ZDA. Pri tem se sprašujeta, kaj ima legiti-
miranje televizije opraviti z reproduciranjem hierarhičnih razmerij in ne-
enakosti med družbenimi skupinami, razredi, na osnovi spola ali druge de-
mografske ali socialne značilnosti. S kritično diskurzivno analizo besedil
o televizijskih oddajah sta pokazala, na kakšne načine poteka neprimerno
»legitimiranje« televizije (Newman in Levine 2012, 161–64).
596
