Page 221 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 221
demokratizacija televizije
Primeri neprimernih pristopov k legitimiranju televizije so: raba zgo-
dovinskih primerjav pri ocenjevanju pripovedne vrednosti programa, za
katero se v naprej pričakuje, da »naravno napreduje skozi čas«; sklicevanje
na komercialni uspeh, ki naj bi bil vedno posledica »bolj prefinjene, zahtev-
nejše« produkcije ali pa je v primerjavi s preteklostjo »po dveh desetletjih
oblikovanja programov ... ta vsekakor boljši od vsega, kar je bilo prej«; po-
enostavljena delitev televizijskih serij na kakovostne in manj kakovostne,
kar gledalcem vsiljuje »hierarhično razumevanje televizije« ali pa se takšen
pristop opravičuje »s pomanjkanjem razumevanja televizije kot medija, za-
radi tega pa je sploh primerna, da postane predmet akademskega preuče-
vanja«; sklicevanje na odsotnost oglasov med predvajanjem programa, kar
naj bi bil dokaz o njegovi višji kakovosti; poveličevanje produkcije iz ob-
dobja konvergence, ki naj bi bila boljša od produkcije iz obdobja prevlade z
oglasi podprte televizije, ker se ji je uspelo izogniti spolnim ali razrednim
omejitvam televizijskih pravic; definiranje »odličnosti« sodobne televizij-
ske produkcije s tem, da je samo po sebi umevno, da je ta boljša od pretekle
produkcije; razglašanje televizije za medij, ki ima »potencial sofisticirane-
ga pripovednega medija«; ali pa trditev, da televizija »odrašča« in zato lah-
ko doseže »sofisticiranost« (Newman in Levine 2012, 161–64).
Za razliko od številnih avtorjev (Thompson, Lavery, Chase, Hastie,
Levinson, Jacobs, Jacobsen, Butler), do katerih sta kritična, Newman in E.
Levine kot pozitivno izjemo izpostavita eseje Jasona Mittella2 o »pripoved-
ni zahtevnosti« sodobne TV-produkcije v ZDA, ki ga obravnavata v konte-
kstu Jenkinsove kritike estetike, ker da je slednja »diskurz moči, za katere-
ga pravijo, da je ekskluzivna last vladajočih razredov, ki ga ta klub uporablja
proti 'razlaščenim' okusom in tistemu, kar imajo radi nižji redovi.« Mittell
v svoji analizi upošteva spremembe, značilne za obdobje konvergence: po-
večanje števila kanalov in platform za razširjanje televizijskih vsebin, fra-
gmentacijo občinstev, vpliv tehnologij, s katerimi uporabnik nadzira, kaj
bo gledal, prehode različnih poklicnih skupin ustvarjalcev iz drugih me-
2 Nanj se tudi sami sklicujemo v tem prispevku. Mittel je v letih od 2001 do 2007
objavil vrsto esejev in strokovnih prispevkov, v katerih piše o kulturnih hierarhi-
jah v pogovornih oddajah na televiziji, o kombiniranju žanrov v televizijskih seri-
jah, o kulturnem vplivu proti televiziji naperjenih metafor v kritiških besedilih in
drugih temah, povezanih s televizijo. Z njimi je tudi pozornost kritikov iz znan-
stvenih vrst usmeril k boljšemu razumevanju semiotike televizijskih vsebin, sistem-
ske pristranskosti, ki izhaja iz organizacijske okostenelosti starih medijskih ustanov
in se poskuša ohraniti tudi v obdobju konvergence. Newman in E. Levine v vsem ne
pritrjujeta Mittelu, vseeno pa opazita, da so njegove analize televizijskih vsebin na-
tančnejše in bolj argumentirane.
597
Primeri neprimernih pristopov k legitimiranju televizije so: raba zgo-
dovinskih primerjav pri ocenjevanju pripovedne vrednosti programa, za
katero se v naprej pričakuje, da »naravno napreduje skozi čas«; sklicevanje
na komercialni uspeh, ki naj bi bil vedno posledica »bolj prefinjene, zahtev-
nejše« produkcije ali pa je v primerjavi s preteklostjo »po dveh desetletjih
oblikovanja programov ... ta vsekakor boljši od vsega, kar je bilo prej«; po-
enostavljena delitev televizijskih serij na kakovostne in manj kakovostne,
kar gledalcem vsiljuje »hierarhično razumevanje televizije« ali pa se takšen
pristop opravičuje »s pomanjkanjem razumevanja televizije kot medija, za-
radi tega pa je sploh primerna, da postane predmet akademskega preuče-
vanja«; sklicevanje na odsotnost oglasov med predvajanjem programa, kar
naj bi bil dokaz o njegovi višji kakovosti; poveličevanje produkcije iz ob-
dobja konvergence, ki naj bi bila boljša od produkcije iz obdobja prevlade z
oglasi podprte televizije, ker se ji je uspelo izogniti spolnim ali razrednim
omejitvam televizijskih pravic; definiranje »odličnosti« sodobne televizij-
ske produkcije s tem, da je samo po sebi umevno, da je ta boljša od pretekle
produkcije; razglašanje televizije za medij, ki ima »potencial sofisticirane-
ga pripovednega medija«; ali pa trditev, da televizija »odrašča« in zato lah-
ko doseže »sofisticiranost« (Newman in Levine 2012, 161–64).
Za razliko od številnih avtorjev (Thompson, Lavery, Chase, Hastie,
Levinson, Jacobs, Jacobsen, Butler), do katerih sta kritična, Newman in E.
Levine kot pozitivno izjemo izpostavita eseje Jasona Mittella2 o »pripoved-
ni zahtevnosti« sodobne TV-produkcije v ZDA, ki ga obravnavata v konte-
kstu Jenkinsove kritike estetike, ker da je slednja »diskurz moči, za katere-
ga pravijo, da je ekskluzivna last vladajočih razredov, ki ga ta klub uporablja
proti 'razlaščenim' okusom in tistemu, kar imajo radi nižji redovi.« Mittell
v svoji analizi upošteva spremembe, značilne za obdobje konvergence: po-
večanje števila kanalov in platform za razširjanje televizijskih vsebin, fra-
gmentacijo občinstev, vpliv tehnologij, s katerimi uporabnik nadzira, kaj
bo gledal, prehode različnih poklicnih skupin ustvarjalcev iz drugih me-
2 Nanj se tudi sami sklicujemo v tem prispevku. Mittel je v letih od 2001 do 2007
objavil vrsto esejev in strokovnih prispevkov, v katerih piše o kulturnih hierarhi-
jah v pogovornih oddajah na televiziji, o kombiniranju žanrov v televizijskih seri-
jah, o kulturnem vplivu proti televiziji naperjenih metafor v kritiških besedilih in
drugih temah, povezanih s televizijo. Z njimi je tudi pozornost kritikov iz znan-
stvenih vrst usmeril k boljšemu razumevanju semiotike televizijskih vsebin, sistem-
ske pristranskosti, ki izhaja iz organizacijske okostenelosti starih medijskih ustanov
in se poskuša ohraniti tudi v obdobju konvergence. Newman in E. Levine v vsem ne
pritrjujeta Mittelu, vseeno pa opazita, da so njegove analize televizijskih vsebin na-
tančnejše in bolj argumentirane.
597
