Page 218 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 218
širšo javnost, vedno znova odpira vprašanje reprezentativnosti mnenj in
meja »neposredne demokracije«, hkrati pa izziva novinarje in urednike, ki
so praviloma »neizvoljeni predstavniki« javnosti, da premislijo, ali je nji-
hovo delo transparentno in odgovorno in ali uživajo zadostno zaupanje te
iste javnosti.
In prav s slednjim je povezano pravilno razumevanje tretje teze o tem,
da so informacije, ki nam jih posredujejo mediji, same po sebi nezadostna
podlaga za ocenjevanje njihove objektivnosti. McGill meni, da je koncept
objektivnosti povzročil dolgoročno škodo novinarstvu, saj si večina med
novinarji v imenu »objektivnosti« ne upa ali ne želi odpirati etičnih vpra-
šanj o odnosih v uredništvu ali o tem, kako kdo od njih razume različne
moralne dileme in odklone, o katerih sicer poročajo v svojih prispevkih.
Novinarji so sicer prepoznavna poklicna skupina, ki pa nikakor ni homo-
gena. V njej so posamezniki liberalnih in konservativnih prepričanj, raz-
ličnih spolnih nagnjenj, različnih veroizpovedi, toda ko se znajdejo sku-
paj v istem prostoru, »okoli sebe zagrnejo zaveso nevtralnosti« in se niso
sposobni pogovarjati, katere »moralne ali državljanske strasti jih resnič-
no navdihujejo in vodijo skozi njihova življenja«.« Takšno stanje poimenu-
je »shizofrena situacija«, ki je »v poklic privabila ljudi, ki jih ne motivira de-
lovanje v korist državljanov, temveč bolj poslovna ali osebna ambicija, to so
minimurdochi in minimachiaveliji novinarstva« (McGill 2008). Rešitev iz
takšnega stanja naj bi bile vse nove oblike novinarstva, ki spodbujajo obli-
kovanje drugačnega odnosa med novinarji in državljani. McGill meni, da
državljani, ki se praviloma ne zmenijo za »objektivnost«, medijem lahko
pomagajo obnoviti etične podlage za njihovo delovanje, saj se zunaj ure-
dništev profesionalnih medijev novinarji in državljani srečujejo kot »kole-
gi«, ki skupaj ustvarjajo medijske vsebine. Maras (2013, 193) takšno stališče
označi kot »deloma entuziastično«, hkrati pa priznava, da obljuba o dialo-
gu in interakciji vznemirja številne predavatelje, raziskovalce in komenta-
torje medijskih praks.
Nov koncept objektivnosti, ki naj bi odražal odličnost televizijskih
platform in prispeval k demokratizaciji televizije, še vedno ni bil izpogajan.
V tem kontekstu je danes zanimivo brati napovedi, v katero smer se bo v 21.
stoletju razvijala televizija, in kaj so nam te obljubljale ob prelomu tisočle-
tja. V zgodovini in prihodnosti televizije naj bi si sledile naslednje razvojne
faze: »(1) 1930–75: omejena prizemna TV; (2) 1975–2000: večkanalna TV; (3)
2000–20: digitalna, HDTV, interaktivna TV; (4) 2020–50: polna interaktiv-
nost; (5) 2050+: video holografija in virtualna realnost.« (Tracey 2002, 263)
594
meja »neposredne demokracije«, hkrati pa izziva novinarje in urednike, ki
so praviloma »neizvoljeni predstavniki« javnosti, da premislijo, ali je nji-
hovo delo transparentno in odgovorno in ali uživajo zadostno zaupanje te
iste javnosti.
In prav s slednjim je povezano pravilno razumevanje tretje teze o tem,
da so informacije, ki nam jih posredujejo mediji, same po sebi nezadostna
podlaga za ocenjevanje njihove objektivnosti. McGill meni, da je koncept
objektivnosti povzročil dolgoročno škodo novinarstvu, saj si večina med
novinarji v imenu »objektivnosti« ne upa ali ne želi odpirati etičnih vpra-
šanj o odnosih v uredništvu ali o tem, kako kdo od njih razume različne
moralne dileme in odklone, o katerih sicer poročajo v svojih prispevkih.
Novinarji so sicer prepoznavna poklicna skupina, ki pa nikakor ni homo-
gena. V njej so posamezniki liberalnih in konservativnih prepričanj, raz-
ličnih spolnih nagnjenj, različnih veroizpovedi, toda ko se znajdejo sku-
paj v istem prostoru, »okoli sebe zagrnejo zaveso nevtralnosti« in se niso
sposobni pogovarjati, katere »moralne ali državljanske strasti jih resnič-
no navdihujejo in vodijo skozi njihova življenja«.« Takšno stanje poimenu-
je »shizofrena situacija«, ki je »v poklic privabila ljudi, ki jih ne motivira de-
lovanje v korist državljanov, temveč bolj poslovna ali osebna ambicija, to so
minimurdochi in minimachiaveliji novinarstva« (McGill 2008). Rešitev iz
takšnega stanja naj bi bile vse nove oblike novinarstva, ki spodbujajo obli-
kovanje drugačnega odnosa med novinarji in državljani. McGill meni, da
državljani, ki se praviloma ne zmenijo za »objektivnost«, medijem lahko
pomagajo obnoviti etične podlage za njihovo delovanje, saj se zunaj ure-
dništev profesionalnih medijev novinarji in državljani srečujejo kot »kole-
gi«, ki skupaj ustvarjajo medijske vsebine. Maras (2013, 193) takšno stališče
označi kot »deloma entuziastično«, hkrati pa priznava, da obljuba o dialo-
gu in interakciji vznemirja številne predavatelje, raziskovalce in komenta-
torje medijskih praks.
Nov koncept objektivnosti, ki naj bi odražal odličnost televizijskih
platform in prispeval k demokratizaciji televizije, še vedno ni bil izpogajan.
V tem kontekstu je danes zanimivo brati napovedi, v katero smer se bo v 21.
stoletju razvijala televizija, in kaj so nam te obljubljale ob prelomu tisočle-
tja. V zgodovini in prihodnosti televizije naj bi si sledile naslednje razvojne
faze: »(1) 1930–75: omejena prizemna TV; (2) 1975–2000: večkanalna TV; (3)
2000–20: digitalna, HDTV, interaktivna TV; (4) 2020–50: polna interaktiv-
nost; (5) 2050+: video holografija in virtualna realnost.« (Tracey 2002, 263)
594
