Page 219 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 219
demokratizacija televizije
Iz te napovedi sta razvidna dva trenda: deinstitucionalizacija medijskih
ustanov in prehod na oblike komuniciranja, ki bodo enostavne, uporab-
niku prijazne in utemeljene na senzorični izkušnji. Ob odsotnosti soglas-
ja v sodobnih družbah, kaj je to javni interes, kaj spada med javne dobrine,
kakšno kulturo javnosti želimo razvijati, se »nove« televizije rojevajo »brez
ekonomske strategije, a vseeno ujete v državljansko etiko, tako z občutkom
za celoto kot za parcialno, in ohranjajo občutek odgovornosti tako za jav-
ni kot za zasebni interes. To je fundamentalna kriza javnega komuniciranja
in javne kulture.« (Tracey 2003, 265) V takšni krizi pa se nakazujejo tako
tendence k spremembam kot poskusi dodatnega legitimiranja televizije kot
medija v spreminjanju.
V letu 2020, ko bi po Traceyju morali že biti v zreli fazi interaktivno-
sti, se številne televizije še vedno niso otresle tendence, ki so jo v devetdese-
tih letih poimenovali »poneumljanje neumnih« (dumbing down) in za kate-
ro so značilni »korozivni vplivi glavnih tokov popularne kulture: jezikovna
revščina, ki ji sledita intelektualna in moralna revščina, telenovele, tabloi-
dna televizija, trivializacija javnega diskurza, evangelizacija postranskega,
občudovanje nepomembnega, marginalizacija pomembnega in kulti praz-
ne slave«. Organizacijski odzivi javnih radiotelevizij, denimo, gredo v sme-
ri krčenja velikosti ustanov, v smer učinkovitejše organizacije, vlade pa k
temu prispevajo tudi z varčevanjem pri proračunih teh ustanov. Zniževanje
pričakovanj nima vedno pozitivnih učinkov, saj zmanjševanje števila zapo-
slenih, ki jih povsod ni preveč, odpravlja razvoj talentov, zmanjšuje »pros-
tor« za razvoj, izgublja se »institucionalni spomin« organizacije, manj časa
je za pripravo kakovostnih vsebin. Za razliko od zasebnih medijev javne ra-
diotelevizije ne morejo opustiti vloge producenta in skrbeti le za predvaja-
nje programov, varčevanje ne sme povzročiti »kulturne anoreksije«, zožiti
nabora programskih vsebin ali prenehati skrbeti za ciljne skupine uporab-
nikov, ki uživajo posebno zaščito in imajo specifične potrebe na področju
komuniciranja (Tracey 2002, 265–70).
Zavračanje in omalovaževanje televizije, kakršno smo poznali, je
spodbudilo njeno legitimiranje na področju kulture, toda diskurzi, ki so se
iz tega razvili, niso bili namenjeni razgrajevanju prejšnjih organizacijskih
struktur in statusa. Legitimiranje se je okrepilo prav v dobi konvergence,
ki omogoča ekonomsko, tehnološko, estetsko in eksperimentalno združe-
vanje radiodifuznih medijev in interneta. Od začetnega pritrjevanja radi-
odifuzni izkušnji je legitimiranje televizije najprej poskrbelo za primerjave
z že priznanimi umetnostmi, kakršni sta literatura in film. V naslednji fazi
595
Iz te napovedi sta razvidna dva trenda: deinstitucionalizacija medijskih
ustanov in prehod na oblike komuniciranja, ki bodo enostavne, uporab-
niku prijazne in utemeljene na senzorični izkušnji. Ob odsotnosti soglas-
ja v sodobnih družbah, kaj je to javni interes, kaj spada med javne dobrine,
kakšno kulturo javnosti želimo razvijati, se »nove« televizije rojevajo »brez
ekonomske strategije, a vseeno ujete v državljansko etiko, tako z občutkom
za celoto kot za parcialno, in ohranjajo občutek odgovornosti tako za jav-
ni kot za zasebni interes. To je fundamentalna kriza javnega komuniciranja
in javne kulture.« (Tracey 2003, 265) V takšni krizi pa se nakazujejo tako
tendence k spremembam kot poskusi dodatnega legitimiranja televizije kot
medija v spreminjanju.
V letu 2020, ko bi po Traceyju morali že biti v zreli fazi interaktivno-
sti, se številne televizije še vedno niso otresle tendence, ki so jo v devetdese-
tih letih poimenovali »poneumljanje neumnih« (dumbing down) in za kate-
ro so značilni »korozivni vplivi glavnih tokov popularne kulture: jezikovna
revščina, ki ji sledita intelektualna in moralna revščina, telenovele, tabloi-
dna televizija, trivializacija javnega diskurza, evangelizacija postranskega,
občudovanje nepomembnega, marginalizacija pomembnega in kulti praz-
ne slave«. Organizacijski odzivi javnih radiotelevizij, denimo, gredo v sme-
ri krčenja velikosti ustanov, v smer učinkovitejše organizacije, vlade pa k
temu prispevajo tudi z varčevanjem pri proračunih teh ustanov. Zniževanje
pričakovanj nima vedno pozitivnih učinkov, saj zmanjševanje števila zapo-
slenih, ki jih povsod ni preveč, odpravlja razvoj talentov, zmanjšuje »pros-
tor« za razvoj, izgublja se »institucionalni spomin« organizacije, manj časa
je za pripravo kakovostnih vsebin. Za razliko od zasebnih medijev javne ra-
diotelevizije ne morejo opustiti vloge producenta in skrbeti le za predvaja-
nje programov, varčevanje ne sme povzročiti »kulturne anoreksije«, zožiti
nabora programskih vsebin ali prenehati skrbeti za ciljne skupine uporab-
nikov, ki uživajo posebno zaščito in imajo specifične potrebe na področju
komuniciranja (Tracey 2002, 265–70).
Zavračanje in omalovaževanje televizije, kakršno smo poznali, je
spodbudilo njeno legitimiranje na področju kulture, toda diskurzi, ki so se
iz tega razvili, niso bili namenjeni razgrajevanju prejšnjih organizacijskih
struktur in statusa. Legitimiranje se je okrepilo prav v dobi konvergence,
ki omogoča ekonomsko, tehnološko, estetsko in eksperimentalno združe-
vanje radiodifuznih medijev in interneta. Od začetnega pritrjevanja radi-
odifuzni izkušnji je legitimiranje televizije najprej poskrbelo za primerjave
z že priznanimi umetnostmi, kakršni sta literatura in film. V naslednji fazi
595
