Page 230 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 230
ijah in njihovih (z)možnostih opolnomočenja posameznika je navzoč
tehnološko pogojen optimizem, torej vera v moč tehnologij kot spodbu-
jevalcev razvoja.
Tako optimizem kot pesimizem (= kaj dobrega oziroma kaj slabega
povzročajo družbeni mediji) sta v resnici ista zgodba: v primeru razumeva-
nja tehnologije kot zdravila za družbene probleme kot tudi v primeru pripi-
sovanja negativnih učinkov tehnologije je navzoča vera v transformativno
moč tehnologije. Družbeni mediji ne povzročajo revolucij, ampak so zgolj
komunikacijska orodja za potencialno učinkovitejšo in daljnosežnejšo ko-
munikacijsko dinamiko posameznikov ali skupin. Ne spodbujajo posame-
znikove kreativnosti, interaktivnosti, umetniškega izražanja, so pa vseka-
kor orodja, ki lahko omogočijo učinkovitejše oziroma izdatnejše mreženje
idej. Zaradi marketinško motiviranega povezovanja spletnih platform s
terminoma participativnost in mreženje se je uveljavilo tudi prepričanje,
da raba družbenih medijev sama na sebi implicira ali »povzroča« partici-
pacijo in mreženje.
V besedilu bomo izpostavili določene aktualne procese, ki niso miš-
ljeni kot argument »za« ali »proti« družbenim medijem. Besedilo nima
tovrstnih ambicij, ampak želi skicirati »posnetek trenutnega stanja«. To
stanje je v veliki meri posnetek družbe, tehnologija pa ima pri tem po-
snetku stanja zgolj sekundarno vlogo. Tehnologije lahko uporabljamo na
različne načine; odnos med izvorno idejo oziroma invencijo tehnologi-
je, konstrukcijo tehnologije, zgodnjimi posvojitelji tehnologije, kasnejšo
množično rabo konkretne tehnologije in končnimi učinki ni enodimen-
zionalen. Izvorne intence in motivacije, zakaj uporabljati tehnologijo in
kasnejše intence ter motivacije (in s tem tudi dejanske rabe tehnologije),
niso nujno identične.
Sodobnejši pristopi izpostavljajo, da razvoj tehnologije ni enosmeren,
ampak večsmeren proces z različnimi možnimi smermi variacij in selekcij
v nadaljnjem razvoju, prav ta večsmernost razvoja tehnologije je ključno iz-
hodišče raziskovalnega pristopa z imenom družbena konstrukcija tehno-
logije. Nekatere uspešne in dobro uveljavljene etape v razvoju tehnologije,
skratka, niso edino nujne in možne, so le bile izbrane (Pinch in Bijker 1993,
28). Ko je določena tehnologija izbrana in postane prek ideološko-marke-
tinških diskurzov družbeno »zaželena« in nujna, pa se za nazaj utvari vtis,
2.0. Govorimo torej o tehnoloških platformah oziroma aplikacijah, ki omogočajo
raznovrstno komunikacijsko delovanje mnogih z mnogimi ter možnost posredo-
vanja uporabniško generiranih vsebin.
606
tehnološko pogojen optimizem, torej vera v moč tehnologij kot spodbu-
jevalcev razvoja.
Tako optimizem kot pesimizem (= kaj dobrega oziroma kaj slabega
povzročajo družbeni mediji) sta v resnici ista zgodba: v primeru razumeva-
nja tehnologije kot zdravila za družbene probleme kot tudi v primeru pripi-
sovanja negativnih učinkov tehnologije je navzoča vera v transformativno
moč tehnologije. Družbeni mediji ne povzročajo revolucij, ampak so zgolj
komunikacijska orodja za potencialno učinkovitejšo in daljnosežnejšo ko-
munikacijsko dinamiko posameznikov ali skupin. Ne spodbujajo posame-
znikove kreativnosti, interaktivnosti, umetniškega izražanja, so pa vseka-
kor orodja, ki lahko omogočijo učinkovitejše oziroma izdatnejše mreženje
idej. Zaradi marketinško motiviranega povezovanja spletnih platform s
terminoma participativnost in mreženje se je uveljavilo tudi prepričanje,
da raba družbenih medijev sama na sebi implicira ali »povzroča« partici-
pacijo in mreženje.
V besedilu bomo izpostavili določene aktualne procese, ki niso miš-
ljeni kot argument »za« ali »proti« družbenim medijem. Besedilo nima
tovrstnih ambicij, ampak želi skicirati »posnetek trenutnega stanja«. To
stanje je v veliki meri posnetek družbe, tehnologija pa ima pri tem po-
snetku stanja zgolj sekundarno vlogo. Tehnologije lahko uporabljamo na
različne načine; odnos med izvorno idejo oziroma invencijo tehnologi-
je, konstrukcijo tehnologije, zgodnjimi posvojitelji tehnologije, kasnejšo
množično rabo konkretne tehnologije in končnimi učinki ni enodimen-
zionalen. Izvorne intence in motivacije, zakaj uporabljati tehnologijo in
kasnejše intence ter motivacije (in s tem tudi dejanske rabe tehnologije),
niso nujno identične.
Sodobnejši pristopi izpostavljajo, da razvoj tehnologije ni enosmeren,
ampak večsmeren proces z različnimi možnimi smermi variacij in selekcij
v nadaljnjem razvoju, prav ta večsmernost razvoja tehnologije je ključno iz-
hodišče raziskovalnega pristopa z imenom družbena konstrukcija tehno-
logije. Nekatere uspešne in dobro uveljavljene etape v razvoju tehnologije,
skratka, niso edino nujne in možne, so le bile izbrane (Pinch in Bijker 1993,
28). Ko je določena tehnologija izbrana in postane prek ideološko-marke-
tinških diskurzov družbeno »zaželena« in nujna, pa se za nazaj utvari vtis,
2.0. Govorimo torej o tehnoloških platformah oziroma aplikacijah, ki omogočajo
raznovrstno komunikacijsko delovanje mnogih z mnogimi ter možnost posredo-
vanja uporabniško generiranih vsebin.
606
