Page 232 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 232
2. Temeljni okviri sodobne družbe: posameznik kot središče
moči
Posameznik je v številnih diskurzih popularne kulture postavljen v središ-
če družbe, kar je tudi odraz individualistične družbe. Optimizem t. i. opol-
nomočenega posameznika ima svoje izvire tudi v razvijajočih tehnologijah.
Spremenil se je temeljni okvir razumevanja posameznika v razmerju do
širših družbenih sistemov. Sodobna ideologija neoliberalnega kapitalizma
je »osvobodila« posameznika: ta postaja vse bolj akter lastne usode, »svoje
sreče kovač«. Tako »osvobojen« posameznik pa je tudi ustrezno opremljen
s prepričanji, ki so še posebej cenjena na »trgu delovne sile«: posamezni-
ki danes dajejo vse od sebe, se borijo za službo in naklonjenost. Obstaja to-
rej prepričanje, da so posamezniki danes vse odgovornejši zase in za svo-
jo prihodnost. Tragika oziroma posledica tovrstnih sodobnih prepričanj pa
je, da se posamezniki čedalje bolj eksploatirajo kar sami. Če ne bodo oni
dali »vse od sebe«, se bo vselej našla rezervna armada drugih, ki bodo v tem
naprezanju in samoeksploataciji (še) uspešnejši.
S sodobnimi komunikacijskimi tehnologijami sta bili posameznikom
dana na voljo tudi večja izbira komunikacijskega delovanja in večja moč od-
ločanje glede medijske potrošnje pa tudi medijske produkcije. Splošni nara-
tiv sodobnosti se glasi: izbiraj, upravljaj, nadzoruj, reagiraj. Interaktivnost
in proaktivnost sta v sodobni družbi še posebej cenjeni vrednoti. Zastavlja
pa se vprašanje, ali naše rabe tehnologije zares kažejo premik v smeri večje
interaktivnosti, denimo na ravni uporabe komunikacijskih orodij, na ravni
aktivne samorefleksije posameznika, na ravni kreativnega mreženja med
posamezniki? Smo postali omreženi ali zgolj zamreženi v vnaprej oprede-
ljene koordinate ?
Sodobna družba je kontradiktorna; soočeni smo z raznolikimi obe-
ti, pričakovanji pa tudi s strahovi. Medijski in popularni diskurzi so po eni
strani polni optimističnih napovedi glede vloge in moči posameznika v so-
dobnem svetu. Posameznika se nenehno nagovarja, naj izbere: pravo oble-
ko, ustrezno športno opremo, ustrezne(jše)ga življenjskega partnerja, izbe-
remo lahko tudi življenjski stil. Personalizacija na ravni izbir torej kaže na
usodnost in pomen posameznikovih odločitev, ki je vse bolj odgovorni no-
silec lastnega življenja. Ker življenje postaja vse bolj moje, je vse več stva-
ri odvisnih od mene. »Praktična intenca take ideje ni le v tem, da bi ljudi
samo 'prepričali' o svojem prav, ampak tudi to, da poskusijo fronto konflik-
ta, težo odločitev in odgovornosti prenesti v polje, kjer sta vladajoča ideo-
logija in kapitalistični sistem manj vpletena kot 'resnična oblast'. V vsak-
608
moči
Posameznik je v številnih diskurzih popularne kulture postavljen v središ-
če družbe, kar je tudi odraz individualistične družbe. Optimizem t. i. opol-
nomočenega posameznika ima svoje izvire tudi v razvijajočih tehnologijah.
Spremenil se je temeljni okvir razumevanja posameznika v razmerju do
širših družbenih sistemov. Sodobna ideologija neoliberalnega kapitalizma
je »osvobodila« posameznika: ta postaja vse bolj akter lastne usode, »svoje
sreče kovač«. Tako »osvobojen« posameznik pa je tudi ustrezno opremljen
s prepričanji, ki so še posebej cenjena na »trgu delovne sile«: posamezni-
ki danes dajejo vse od sebe, se borijo za službo in naklonjenost. Obstaja to-
rej prepričanje, da so posamezniki danes vse odgovornejši zase in za svo-
jo prihodnost. Tragika oziroma posledica tovrstnih sodobnih prepričanj pa
je, da se posamezniki čedalje bolj eksploatirajo kar sami. Če ne bodo oni
dali »vse od sebe«, se bo vselej našla rezervna armada drugih, ki bodo v tem
naprezanju in samoeksploataciji (še) uspešnejši.
S sodobnimi komunikacijskimi tehnologijami sta bili posameznikom
dana na voljo tudi večja izbira komunikacijskega delovanja in večja moč od-
ločanje glede medijske potrošnje pa tudi medijske produkcije. Splošni nara-
tiv sodobnosti se glasi: izbiraj, upravljaj, nadzoruj, reagiraj. Interaktivnost
in proaktivnost sta v sodobni družbi še posebej cenjeni vrednoti. Zastavlja
pa se vprašanje, ali naše rabe tehnologije zares kažejo premik v smeri večje
interaktivnosti, denimo na ravni uporabe komunikacijskih orodij, na ravni
aktivne samorefleksije posameznika, na ravni kreativnega mreženja med
posamezniki? Smo postali omreženi ali zgolj zamreženi v vnaprej oprede-
ljene koordinate ?
Sodobna družba je kontradiktorna; soočeni smo z raznolikimi obe-
ti, pričakovanji pa tudi s strahovi. Medijski in popularni diskurzi so po eni
strani polni optimističnih napovedi glede vloge in moči posameznika v so-
dobnem svetu. Posameznika se nenehno nagovarja, naj izbere: pravo oble-
ko, ustrezno športno opremo, ustrezne(jše)ga življenjskega partnerja, izbe-
remo lahko tudi življenjski stil. Personalizacija na ravni izbir torej kaže na
usodnost in pomen posameznikovih odločitev, ki je vse bolj odgovorni no-
silec lastnega življenja. Ker življenje postaja vse bolj moje, je vse več stva-
ri odvisnih od mene. »Praktična intenca take ideje ni le v tem, da bi ljudi
samo 'prepričali' o svojem prav, ampak tudi to, da poskusijo fronto konflik-
ta, težo odločitev in odgovornosti prenesti v polje, kjer sta vladajoča ideo-
logija in kapitalistični sistem manj vpletena kot 'resnična oblast'. V vsak-
608
