Page 234 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 234
obne diskurze opredeljuje R. Salecl (2010, 24), zato se krepi ideja, da mo-
ramo nenehno vlagati napor v to korporacijo: preiskujemo vzroke, zakaj ne
gre vse po načrtu, izboljšujemo strategije, ki bodo prinesle boljše učinke.
Skorajda tragikomično že zvenijo izjave, v resnici formulaični izrazi, kot,
denimo, izjava, da »delam na sebi«, ki so lahko zlasti v funkciji upravljanja z
vtisi: posamezniki tovrstne informacije nemalokrat posredujejo kot znake
modernosti oziroma s tem pokažejo svojo seznanjenost s sodobnimi »tren-
di«. In da ne bo pomote: zelo se strinjamo z idejo »delanja na sebi«, da je le
iskreno mišljena (izrečena). Nemalokrat je tudi tehnologija na ravni vsak-
danjih izjav predstavljena kot rešitev za težave ali ovire, na katere naleti po-
sameznik ali družba. V zadnjem desetletju je tovrsten tehnološki solucio-
nizem izrazito prisoten. Kje iskati razlog? Ena od temeljnih sprememb je
rast in popularnost platform družbenih medijev in aktivnosti, ki se izvaja-
jo skozi družbene medije: mreženje, participacija, deljenje.
Družbeni mediji so komunikacijski kanali, skratka aplikacije, ki omo-
gočajo družbeno interakcijo in tvorjenje družbenih omrežij, v središču ka-
terih je posameznik. Zaradi vnaprej pripisanih participatornih in eman-
cipatornih potencialov sodobnih tehnologij (zlasti z vidika dostopnosti
tehnologije in komunikacijskih možnosti delovanja posameznikov – plat-
forme družbenih medijev so izrazito »horizontalen« komunikacijski kanal,
ki teoretično omogoča povezovanje in delovanje vseh z vsemi) so krepko
navzoče tudi vizije o transformativni vlogi družbenih medijev.
Prevratnost družbenih medijev se pojasnjuje na podlagi »demokratič-
nosti« komunikacijske dinamike. O čem govorimo? Možnost uporabnikov
za interakcijo in participacijo ter možnost posredovanja uporabniško gene-
riranih vsebin predstavljata pomembno razliko v primerjavi z enosmernim
množičnim komuniciranjem tradicionalnih medijev.
Fuchs (2015, 16–17) izpostavlja, da so bile diskusije na temo družbe-
nih medijev (Facebook, YouTube, Twitter) v zadnjih letih tipično naslovlje-
ne skozi termin moči. Popularno vprašanje je bilo pogosto naslednje: Kaj je
specifična moč družbenih medijev?
Vprašanje je že po svoji temeljni formulaciji neustrezno, saj pred-
postavlja, da ima tehnološki sistem določene vplive ali implikacije na druž-
bo; posledično se krepi prepričanje, da imajo tehnologije linearne oziro-
ma enosmerne (negativne ali pozitivne) učinke na družbo. Tehnologija je
nevprašljivo predstavljena kot neodvisni vzročni dejavnik, tehnologije se
preprosto »zgodijo«, posamezniki pa smo zgolj pasivni posvojitelji tehnolo-
gij: sprijazniti se moramo s tehnologijo in posledičnimi »spremembami«, ki
610
ramo nenehno vlagati napor v to korporacijo: preiskujemo vzroke, zakaj ne
gre vse po načrtu, izboljšujemo strategije, ki bodo prinesle boljše učinke.
Skorajda tragikomično že zvenijo izjave, v resnici formulaični izrazi, kot,
denimo, izjava, da »delam na sebi«, ki so lahko zlasti v funkciji upravljanja z
vtisi: posamezniki tovrstne informacije nemalokrat posredujejo kot znake
modernosti oziroma s tem pokažejo svojo seznanjenost s sodobnimi »tren-
di«. In da ne bo pomote: zelo se strinjamo z idejo »delanja na sebi«, da je le
iskreno mišljena (izrečena). Nemalokrat je tudi tehnologija na ravni vsak-
danjih izjav predstavljena kot rešitev za težave ali ovire, na katere naleti po-
sameznik ali družba. V zadnjem desetletju je tovrsten tehnološki solucio-
nizem izrazito prisoten. Kje iskati razlog? Ena od temeljnih sprememb je
rast in popularnost platform družbenih medijev in aktivnosti, ki se izvaja-
jo skozi družbene medije: mreženje, participacija, deljenje.
Družbeni mediji so komunikacijski kanali, skratka aplikacije, ki omo-
gočajo družbeno interakcijo in tvorjenje družbenih omrežij, v središču ka-
terih je posameznik. Zaradi vnaprej pripisanih participatornih in eman-
cipatornih potencialov sodobnih tehnologij (zlasti z vidika dostopnosti
tehnologije in komunikacijskih možnosti delovanja posameznikov – plat-
forme družbenih medijev so izrazito »horizontalen« komunikacijski kanal,
ki teoretično omogoča povezovanje in delovanje vseh z vsemi) so krepko
navzoče tudi vizije o transformativni vlogi družbenih medijev.
Prevratnost družbenih medijev se pojasnjuje na podlagi »demokratič-
nosti« komunikacijske dinamike. O čem govorimo? Možnost uporabnikov
za interakcijo in participacijo ter možnost posredovanja uporabniško gene-
riranih vsebin predstavljata pomembno razliko v primerjavi z enosmernim
množičnim komuniciranjem tradicionalnih medijev.
Fuchs (2015, 16–17) izpostavlja, da so bile diskusije na temo družbe-
nih medijev (Facebook, YouTube, Twitter) v zadnjih letih tipično naslovlje-
ne skozi termin moči. Popularno vprašanje je bilo pogosto naslednje: Kaj je
specifična moč družbenih medijev?
Vprašanje je že po svoji temeljni formulaciji neustrezno, saj pred-
postavlja, da ima tehnološki sistem določene vplive ali implikacije na druž-
bo; posledično se krepi prepričanje, da imajo tehnologije linearne oziro-
ma enosmerne (negativne ali pozitivne) učinke na družbo. Tehnologija je
nevprašljivo predstavljena kot neodvisni vzročni dejavnik, tehnologije se
preprosto »zgodijo«, posamezniki pa smo zgolj pasivni posvojitelji tehnolo-
gij: sprijazniti se moramo s tehnologijo in posledičnimi »spremembami«, ki
610
