Page 233 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 233
mreženje kot magična beseda sodobnosti
danjem življenju se to kaže na številnih področjih; zunanje okoliščine niso
krive za 'neprimerno' zavest ljudi glede življenjskih odločitev, saj je ta zavest
'samoniklo' subjektivna in torej intimna zadeva vsakega posameznika, ki
pa jo lahko mahoma tudi popravi.« (Praprotnik 2013, 157)
Popularni diskurz o vse suverenejšem posamezniku je zlasti perfor-
mativna ideološka mantra. Z lastnim izrekanjem vzpostavlja realnost, o
kateri govori. Konstruira videz posameznikove moči, posamezniku s tem
ponuja »razloge« za aktivno participacijo. Tudi rabe tehnologij odražajo to-
vrstno raznolikost in izbiro. Menimo pa, da je ideja izbire zlasti ideološki
okvir, namenjen temu, da se posamezniki nekritično poženejo v naslednjo
prakso, skozi katero domnevno utemeljujejo svojo moč izbire. Problem bi
lahko tudi nekoliko obrnili in se vprašali: ali posamezniki skozi praktici-
ranje popularnih praks všečkanja, objavljanja, mreženja ne reproducirajo
zgolj vnaprej določenih vzorcev in scenarijev, ki domnevno kažejo, da se
posameznikom v življenju »veliko dogaja«? Tovrstne prakse so raznolike:
pisanje SMS-sporočil, objavljanje fotografij na Instagramu kot svojevrstnih
dokazil zdajšnjosti, deljenje informacij na Facebooku. Prek teh praks posa-
mezniki tudi kreirajo lastno podobo akterjev, ki spremljajo »trende«. Izbira
torej lahko deluje bolj kot maska, ki naj prikrije, da so se izbire zgodile že
prej, mimo posameznika.
Tehnološka opremljenost in komunikacijska odzivnost posameznika
vsaj delno vplivata tudi na razumevanje modernosti. Svojo modernost iz-
kazujemo in potrjujemo prek stopnje dinamičnosti; hitrost reagiranja na
spremembe je postala pomenljiva komunikacijska praksa, profili družbe-
nih medijev pa »pano«, prek katerega kažemo sposobnost (dovolj) hitrega
reagiranja na spremembe. Prek profilov lahko posamezniki nakazujejo in
potrjujejo, da se jim »dogaja«. Sprememba kot temeljna značilnost sodob-
nega človeka postaja osnovni okvir, skozi katerega presoja sebe in druge.
Tudi predhodna zgodovinska obdobja so izkazovala tovrstne potrebe po iz-
kazovanju sprememb, v sodobnem času imamo pač na voljo več pripomoč-
kov za izkazovanje sprememb in izražanje modernosti. Hitrost in tesno sle-
denje spremembam postaja kot posplošeni kulturni princip le bolj viden.
3. Tehnologija kot transformativna moč?
Dominantni ideološki diskurz skozi idejo izbire kot temeljne sodob-
ne ideologije vzpostavlja tudi odgovornost, ki naj bi jo izbira implicirala.
Posamezniki vse več življenjskih situacij razumejo skozi okvir izbire in od-
govornosti. Življenje torej postaja vse bolj »moja korporacija«, kot tovrstne
609
danjem življenju se to kaže na številnih področjih; zunanje okoliščine niso
krive za 'neprimerno' zavest ljudi glede življenjskih odločitev, saj je ta zavest
'samoniklo' subjektivna in torej intimna zadeva vsakega posameznika, ki
pa jo lahko mahoma tudi popravi.« (Praprotnik 2013, 157)
Popularni diskurz o vse suverenejšem posamezniku je zlasti perfor-
mativna ideološka mantra. Z lastnim izrekanjem vzpostavlja realnost, o
kateri govori. Konstruira videz posameznikove moči, posamezniku s tem
ponuja »razloge« za aktivno participacijo. Tudi rabe tehnologij odražajo to-
vrstno raznolikost in izbiro. Menimo pa, da je ideja izbire zlasti ideološki
okvir, namenjen temu, da se posamezniki nekritično poženejo v naslednjo
prakso, skozi katero domnevno utemeljujejo svojo moč izbire. Problem bi
lahko tudi nekoliko obrnili in se vprašali: ali posamezniki skozi praktici-
ranje popularnih praks všečkanja, objavljanja, mreženja ne reproducirajo
zgolj vnaprej določenih vzorcev in scenarijev, ki domnevno kažejo, da se
posameznikom v življenju »veliko dogaja«? Tovrstne prakse so raznolike:
pisanje SMS-sporočil, objavljanje fotografij na Instagramu kot svojevrstnih
dokazil zdajšnjosti, deljenje informacij na Facebooku. Prek teh praks posa-
mezniki tudi kreirajo lastno podobo akterjev, ki spremljajo »trende«. Izbira
torej lahko deluje bolj kot maska, ki naj prikrije, da so se izbire zgodile že
prej, mimo posameznika.
Tehnološka opremljenost in komunikacijska odzivnost posameznika
vsaj delno vplivata tudi na razumevanje modernosti. Svojo modernost iz-
kazujemo in potrjujemo prek stopnje dinamičnosti; hitrost reagiranja na
spremembe je postala pomenljiva komunikacijska praksa, profili družbe-
nih medijev pa »pano«, prek katerega kažemo sposobnost (dovolj) hitrega
reagiranja na spremembe. Prek profilov lahko posamezniki nakazujejo in
potrjujejo, da se jim »dogaja«. Sprememba kot temeljna značilnost sodob-
nega človeka postaja osnovni okvir, skozi katerega presoja sebe in druge.
Tudi predhodna zgodovinska obdobja so izkazovala tovrstne potrebe po iz-
kazovanju sprememb, v sodobnem času imamo pač na voljo več pripomoč-
kov za izkazovanje sprememb in izražanje modernosti. Hitrost in tesno sle-
denje spremembam postaja kot posplošeni kulturni princip le bolj viden.
3. Tehnologija kot transformativna moč?
Dominantni ideološki diskurz skozi idejo izbire kot temeljne sodob-
ne ideologije vzpostavlja tudi odgovornost, ki naj bi jo izbira implicirala.
Posamezniki vse več življenjskih situacij razumejo skozi okvir izbire in od-
govornosti. Življenje torej postaja vse bolj »moja korporacija«, kot tovrstne
609
