Page 358 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 358
opereta med obema svetovnima vojnama
1922 član tamkajšnjega Mestnega gledališča. Ko je bilo le-to leta 1922 uki-
njeno, je prišel v Maribor in ostal do leta 1941. Med drugo svetovno vojno
je deloval v Banja Luki, od koder se je vrnil v Maribor, bil kmalu upokojen,
nato pa kot igralec in režiser še vrsto let dejaven v mariborskih ljubiteljskih
gledaliških skupinah. Kariero je začel kot pevec in plesalec v operetnih in
opernih predstavah, manj v dramah, nato pa se je popolnoma posvetil ope-
reti, kjer je deloval kot koreograf, plesalec, režiser in pevec tenorskih buffo
vlog, pogosto vse hkrati. Bil je tudi vodja baletnega ansambla. Kot režiser se
je odlikoval po celovitosti predstave, saj je skrbel za tekoče in uravnoteže-
no odrsko dogajanje, scenografijo in ples. Na mariborski oder je od leta 1927
do začetka druge svetovne vojne postavil okrog trideset operetnih predstav
klasičnega repertoarja in precej slovenskih del (Josip Jiranek - Vse za šalo,
Viktor Parma - Apolonov hram, Rado Rasberger - Rdeči nageljni in Rado-
van Gobec - Habakuk). S tamkajšnjim ansamblom je gostoval v Zagrebu,
Ljubljani in Gradcu.72 O njegovih režijah je le malo omemb, pa še te so ome-
jene na par besed, kot »režija je bila prepričljiva«, »gledališče je bilo razpro
dano« ipd.73 Največ pohval najdemo v zapisu pred zadnjo operetno premie-
ro februarja 1941, kjer je pisec poudaril:
Poleg mariborske drame uživa tudi naša opereta svoj sloves in da
nes bi si Mariborčani skoraj težko predstavljali gledališče brez ope
retnih predstav. Mimo našega igralskega ansambla imata za opere
to ne malo zaslug prav kapelnik Herzog in režiser Harastović, ki je
v zadnjih letih z lepimi uspehi režiral domala vse operete.74
Vladimir Skrbinšek (1902–1987), igralec, režiser in pedagog, je bil
po rodu iz Ljubljane (brat Milana Skrbinška). Po dveletnem študiju na
Tehnični fakulteti se je zaposlil pri železnici, nato pa kot član potujoče gle-
dališke skupine nekaj let nastopal po jugoslovanskih mestih. V Splitu je kot
igralec in pevec operetnih vlog sodeloval z režiserjem Radom Pregarcem, ki
je bil kot napredno razgledan igralec in režiser vzor številnim mladim gle-
dališčnikom. Zagovarjal je psihološko poglobljen in analitičen pristop do
72 Ivona Ajanović-Malinar, »Harastović, Anton«, Hrvatski biografski leksikon, http://
enciklopedija.lzmk.hr/clanak.aspx?id=58843.
73 Časopis Mariborski večernik »Jutra« je sicer redno poročal o repertoarju gledališča,
napovedoval premiere, izpostavljal gostujoče umetnike, igralce in pevce, manj pa je
bilo celovitih poročil o posameznih predstavah, posebno operetah. Tovrstna poroči-
la so sicer imela kritiško noto, ki pa je bila do režije zelo skopa, saj jo komajda omenja.
74 ker, »V. Parma: Caričine Amazonke. Razgovor z režiserjem E. Verdonikom«, Mari
borski večernik »Jutra« 15, št. 43 (21. februar 1941): 7, http://www.dlib.si/?URN=UR-
N:NBN:SI:doc-5QIAZS4N.
356
1922 član tamkajšnjega Mestnega gledališča. Ko je bilo le-to leta 1922 uki-
njeno, je prišel v Maribor in ostal do leta 1941. Med drugo svetovno vojno
je deloval v Banja Luki, od koder se je vrnil v Maribor, bil kmalu upokojen,
nato pa kot igralec in režiser še vrsto let dejaven v mariborskih ljubiteljskih
gledaliških skupinah. Kariero je začel kot pevec in plesalec v operetnih in
opernih predstavah, manj v dramah, nato pa se je popolnoma posvetil ope-
reti, kjer je deloval kot koreograf, plesalec, režiser in pevec tenorskih buffo
vlog, pogosto vse hkrati. Bil je tudi vodja baletnega ansambla. Kot režiser se
je odlikoval po celovitosti predstave, saj je skrbel za tekoče in uravnoteže-
no odrsko dogajanje, scenografijo in ples. Na mariborski oder je od leta 1927
do začetka druge svetovne vojne postavil okrog trideset operetnih predstav
klasičnega repertoarja in precej slovenskih del (Josip Jiranek - Vse za šalo,
Viktor Parma - Apolonov hram, Rado Rasberger - Rdeči nageljni in Rado-
van Gobec - Habakuk). S tamkajšnjim ansamblom je gostoval v Zagrebu,
Ljubljani in Gradcu.72 O njegovih režijah je le malo omemb, pa še te so ome-
jene na par besed, kot »režija je bila prepričljiva«, »gledališče je bilo razpro
dano« ipd.73 Največ pohval najdemo v zapisu pred zadnjo operetno premie-
ro februarja 1941, kjer je pisec poudaril:
Poleg mariborske drame uživa tudi naša opereta svoj sloves in da
nes bi si Mariborčani skoraj težko predstavljali gledališče brez ope
retnih predstav. Mimo našega igralskega ansambla imata za opere
to ne malo zaslug prav kapelnik Herzog in režiser Harastović, ki je
v zadnjih letih z lepimi uspehi režiral domala vse operete.74
Vladimir Skrbinšek (1902–1987), igralec, režiser in pedagog, je bil
po rodu iz Ljubljane (brat Milana Skrbinška). Po dveletnem študiju na
Tehnični fakulteti se je zaposlil pri železnici, nato pa kot član potujoče gle-
dališke skupine nekaj let nastopal po jugoslovanskih mestih. V Splitu je kot
igralec in pevec operetnih vlog sodeloval z režiserjem Radom Pregarcem, ki
je bil kot napredno razgledan igralec in režiser vzor številnim mladim gle-
dališčnikom. Zagovarjal je psihološko poglobljen in analitičen pristop do
72 Ivona Ajanović-Malinar, »Harastović, Anton«, Hrvatski biografski leksikon, http://
enciklopedija.lzmk.hr/clanak.aspx?id=58843.
73 Časopis Mariborski večernik »Jutra« je sicer redno poročal o repertoarju gledališča,
napovedoval premiere, izpostavljal gostujoče umetnike, igralce in pevce, manj pa je
bilo celovitih poročil o posameznih predstavah, posebno operetah. Tovrstna poroči-
la so sicer imela kritiško noto, ki pa je bila do režije zelo skopa, saj jo komajda omenja.
74 ker, »V. Parma: Caričine Amazonke. Razgovor z režiserjem E. Verdonikom«, Mari
borski večernik »Jutra« 15, št. 43 (21. februar 1941): 7, http://www.dlib.si/?URN=UR-
N:NBN:SI:doc-5QIAZS4N.
356
