Page 361 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 361
oper etne pr edstave v sng mar ibor med obema svetovnima vojnama ...
je. V veliko spodbudo k delu mi je bil tudi znameniti kritik 'Berliner
Tagblatt a' Alfred Kerr.85
Po študiju se je vrnil v Celje, ustanovil Dramski studio in sledil igral-
ski šoli Milana Skrbinška, nato pa se leta 1934 ustalil v Mariboru, kjer je do
vojne deloval kot igralec in režiser.86 V Mariboru je režiral zgolj eno opere-
to, Lehárjevega Carjeviča (november 1934), ki je doživel kar deset ponovi-
tev,87 vendar kritiških odzivov na režijo ni bilo zaslediti, Brenčič pa pravi,
da je imel na voljo »precej močnejše režiserje« od Košiča.88
Ob deseti obletnici narodnega gledališča v Mariboru je izšlo več član-
kov, ki so podali kritično in pohvalno noto. Pavel Strmšek, predan sloven-
ski besedi, se je odkrito obregnil ob repertoar operetnih predstav, ki mu je
očital nemško naravnanost, znotraj predstav pa pačenje slovenskega jezika,
rabo nemških popačenk, za kar naj bi bili odgovorni režiserji posameznih
predstav in o tem zapisal:
Prišlo je celo tako daleč, da so našo besedo smešili v burkah in ope
retah s pokvarjenimi, ponemčenimi izrazi, mešanjem slovenščine
in nemščine, z nemogočim tujerodnim zavijanjem in pačenjem, ka
kor se je to godilo z našim in češkim jezikom na nemških odrih.89
Avtor sicer poudarja, da je gledališče počasi le opravljalo svoje narodno
kulturno poslanstvo, pri čemer pa je bilo zaradi neugodnih gospodarskih
razmer prisiljeno izvajati »nemške burke«, ki so kvarile nacionalno podobo
gledališča.90 Prav ta pomanjkljivost, nizka raven slovenščine in raba nem-
ških popačenk, se je začela odpravljati z režiserjem Jožetom K ovičem, ki si
je izrecno prizadeval za jezikovno čistost in uvajanje sodobne slovenščine.
Jože Kovič (1898–1944) je bil igralec in režiser, po rodu Ljubljančan. Po
družinski tradiciji je bil že v zgodnji mladosti igralec v šišenski čitalnici, po
klasični gimnaziji pa se je vpisal na ljubljansko univerzo, smer umetnostna
85 S. M., »Milan Košič slavi petindvajset let svojega umetniškega delovanja«, iz arhiva
SLOGI, vir neugotovljen.
86 Lučana Budal, »Košič, Milan«, Slovenska biografija (Ljubljana: Slovenska akademi-
ja znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013), https://www.
slovenska-biografija.si/oseba/sbi1015490/.
87 Ravnjak, Sto let Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, 607.
88 Brenčič, »Spomini na mariborsko gledališče«, 378.
89 P. [Pavel] Strmšek, »Duhovna rast mariborskega gledališča v slovensko kulturo«,
Ljubljanski zvon 50, št. 5 (1930): 316, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-
-LQR8BNQV.
90 Ibid., 318.
359
je. V veliko spodbudo k delu mi je bil tudi znameniti kritik 'Berliner
Tagblatt a' Alfred Kerr.85
Po študiju se je vrnil v Celje, ustanovil Dramski studio in sledil igral-
ski šoli Milana Skrbinška, nato pa se leta 1934 ustalil v Mariboru, kjer je do
vojne deloval kot igralec in režiser.86 V Mariboru je režiral zgolj eno opere-
to, Lehárjevega Carjeviča (november 1934), ki je doživel kar deset ponovi-
tev,87 vendar kritiških odzivov na režijo ni bilo zaslediti, Brenčič pa pravi,
da je imel na voljo »precej močnejše režiserje« od Košiča.88
Ob deseti obletnici narodnega gledališča v Mariboru je izšlo več član-
kov, ki so podali kritično in pohvalno noto. Pavel Strmšek, predan sloven-
ski besedi, se je odkrito obregnil ob repertoar operetnih predstav, ki mu je
očital nemško naravnanost, znotraj predstav pa pačenje slovenskega jezika,
rabo nemških popačenk, za kar naj bi bili odgovorni režiserji posameznih
predstav in o tem zapisal:
Prišlo je celo tako daleč, da so našo besedo smešili v burkah in ope
retah s pokvarjenimi, ponemčenimi izrazi, mešanjem slovenščine
in nemščine, z nemogočim tujerodnim zavijanjem in pačenjem, ka
kor se je to godilo z našim in češkim jezikom na nemških odrih.89
Avtor sicer poudarja, da je gledališče počasi le opravljalo svoje narodno
kulturno poslanstvo, pri čemer pa je bilo zaradi neugodnih gospodarskih
razmer prisiljeno izvajati »nemške burke«, ki so kvarile nacionalno podobo
gledališča.90 Prav ta pomanjkljivost, nizka raven slovenščine in raba nem-
ških popačenk, se je začela odpravljati z režiserjem Jožetom K ovičem, ki si
je izrecno prizadeval za jezikovno čistost in uvajanje sodobne slovenščine.
Jože Kovič (1898–1944) je bil igralec in režiser, po rodu Ljubljančan. Po
družinski tradiciji je bil že v zgodnji mladosti igralec v šišenski čitalnici, po
klasični gimnaziji pa se je vpisal na ljubljansko univerzo, smer umetnostna
85 S. M., »Milan Košič slavi petindvajset let svojega umetniškega delovanja«, iz arhiva
SLOGI, vir neugotovljen.
86 Lučana Budal, »Košič, Milan«, Slovenska biografija (Ljubljana: Slovenska akademi-
ja znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013), https://www.
slovenska-biografija.si/oseba/sbi1015490/.
87 Ravnjak, Sto let Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, 607.
88 Brenčič, »Spomini na mariborsko gledališče«, 378.
89 P. [Pavel] Strmšek, »Duhovna rast mariborskega gledališča v slovensko kulturo«,
Ljubljanski zvon 50, št. 5 (1930): 316, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-
-LQR8BNQV.
90 Ibid., 318.
359
