Page 395 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 395
po sledeh ozadja »mariborske operetne vojne« po drugi svetovni vojni ...
ni Narodni dom.5 K sreči je mirovna pogodba z Avstrijo leta 1919 Maribor
in njegovo širšo okolico prisodila novi državi, kljub nasprotnim poskusom
mariborskega nemškega meščanstva in socialne demokracije ter republike
Nemške Avstrije.6 Po odhodu številnih Nemcev so ga postopno naseljeva-
li slovenski begunci s Primorskega, ki so z nacionalno zavestjo mnogo pri-
spevali h »glasbeni, gledališki, literarni in likovni kulturi slovenskega Mari
bora in mu med vojnama dajali poseben pečat«.7 Slovenci so tako v mestu
leta 1921 le prevladali,8 a nemška manjšina je bila zaradi svojega kapitala še
precej odločilna.9 Tudi nemščina je bila še močno v rabi, starejša slovenska
generacija pa jo je dobro obvladala še iz avstrijskih šol.10
Po Bratku Kreftu je Slovensko narodno gledališče v Mariboru »naj
izrazitejši primer hitrega vzpona in razcveta nekaterih slovenskih kultur
nih institucij v mestu«.11 Ustanovili so ga poleti 1919 s finančnim tveganjem
njegovega prvega zakupnika in ravnatelja Hinka Nučiča, dotedanjega vod-
je slovenskega gledališča v Ljubljani, iz mariborskih ljubiteljskih igralcev
izpred vojne, igralcev iz ljubljanskega gledališča, emigrantov iz Trsta (med
katerimi je bil najpomembnejši Milan Skrbinšek, Mariborčan po rojstvu,
eden vodilnih slovenskih gledaliških teoretikov, igralcev in režiserjev),
pridružili pa so se jim sčasoma gojenci gledališke šole, ki jo je takoj ustano-
vil Hinko Nučič. Sla po slovenskem gledališču med ljudmi je bila tolikšna,
5 V Mariboru so bili ustanovljeni Zgodovinsko društvo, znanstvena revija Časopis
za zgodovino in narodopisje, znanstvena knjižnica, Slovenska krščansko-socialna
zveza, telovadno društvo Sokol in slovensko športno društvo Maribor, Dramatično
društvo, slovenska ljudska knjižnica, slovensko glasbeno društvo. Ibid.
6 »Ukrepi Narodne vlade za Slovenijo so bili leta 1919 naravnani zoper nemško premoč v
mestu, po vojaških akcijah so ga zapuščali nemško vojaštvo z družinami, državni ura
dniki, profesorji in učitelji, zlasti po krvavih proavstrijskih demonstracijah konec ja
nuarja 1919. […] Mnogi nemški Mariborčani (okrog 6000 ljudi) so optirali za Avstri
jo.« Ibid.
7 Ibid.
8 Našteli so 20.374 Slovencev, Nemcev pa 6.435 (razmerje približno 3 : 1). Ibid.
9 »Nemška manjšina je svojo kulturno moč izgubila, saj je bila večidel meščanskega –
trgovskega, obrtniškega, podjetniškega in veleposestniškega pridobitnega sloja, ven
dar pa je s pomočjo kapitala držala močne položaje, ki jih je v tridesetih letih ideolo
ško utrjevala z nacizmom.«
10 Za ilustracijo navaja Hartman, »da je prva generacija mariborskih srednješolcev, ki
se je šolala zgolj v slovenskem jeziku od prvega razreda osnovne šole dalje, maturirala
šele na koncu šolskega leta 1930/31«. Ibid.
11 Bratko Kreft, »Ob mariborskem gledališkem jubileju«, Dokumenti Slovenskega gle
dališkega in filmskega muzeja 15, št. 33 (1979): 113–21, citirano po Hartman, Kultura
v Mariboru, 68, op. 24.
393
ni Narodni dom.5 K sreči je mirovna pogodba z Avstrijo leta 1919 Maribor
in njegovo širšo okolico prisodila novi državi, kljub nasprotnim poskusom
mariborskega nemškega meščanstva in socialne demokracije ter republike
Nemške Avstrije.6 Po odhodu številnih Nemcev so ga postopno naseljeva-
li slovenski begunci s Primorskega, ki so z nacionalno zavestjo mnogo pri-
spevali h »glasbeni, gledališki, literarni in likovni kulturi slovenskega Mari
bora in mu med vojnama dajali poseben pečat«.7 Slovenci so tako v mestu
leta 1921 le prevladali,8 a nemška manjšina je bila zaradi svojega kapitala še
precej odločilna.9 Tudi nemščina je bila še močno v rabi, starejša slovenska
generacija pa jo je dobro obvladala še iz avstrijskih šol.10
Po Bratku Kreftu je Slovensko narodno gledališče v Mariboru »naj
izrazitejši primer hitrega vzpona in razcveta nekaterih slovenskih kultur
nih institucij v mestu«.11 Ustanovili so ga poleti 1919 s finančnim tveganjem
njegovega prvega zakupnika in ravnatelja Hinka Nučiča, dotedanjega vod-
je slovenskega gledališča v Ljubljani, iz mariborskih ljubiteljskih igralcev
izpred vojne, igralcev iz ljubljanskega gledališča, emigrantov iz Trsta (med
katerimi je bil najpomembnejši Milan Skrbinšek, Mariborčan po rojstvu,
eden vodilnih slovenskih gledaliških teoretikov, igralcev in režiserjev),
pridružili pa so se jim sčasoma gojenci gledališke šole, ki jo je takoj ustano-
vil Hinko Nučič. Sla po slovenskem gledališču med ljudmi je bila tolikšna,
5 V Mariboru so bili ustanovljeni Zgodovinsko društvo, znanstvena revija Časopis
za zgodovino in narodopisje, znanstvena knjižnica, Slovenska krščansko-socialna
zveza, telovadno društvo Sokol in slovensko športno društvo Maribor, Dramatično
društvo, slovenska ljudska knjižnica, slovensko glasbeno društvo. Ibid.
6 »Ukrepi Narodne vlade za Slovenijo so bili leta 1919 naravnani zoper nemško premoč v
mestu, po vojaških akcijah so ga zapuščali nemško vojaštvo z družinami, državni ura
dniki, profesorji in učitelji, zlasti po krvavih proavstrijskih demonstracijah konec ja
nuarja 1919. […] Mnogi nemški Mariborčani (okrog 6000 ljudi) so optirali za Avstri
jo.« Ibid.
7 Ibid.
8 Našteli so 20.374 Slovencev, Nemcev pa 6.435 (razmerje približno 3 : 1). Ibid.
9 »Nemška manjšina je svojo kulturno moč izgubila, saj je bila večidel meščanskega –
trgovskega, obrtniškega, podjetniškega in veleposestniškega pridobitnega sloja, ven
dar pa je s pomočjo kapitala držala močne položaje, ki jih je v tridesetih letih ideolo
ško utrjevala z nacizmom.«
10 Za ilustracijo navaja Hartman, »da je prva generacija mariborskih srednješolcev, ki
se je šolala zgolj v slovenskem jeziku od prvega razreda osnovne šole dalje, maturirala
šele na koncu šolskega leta 1930/31«. Ibid.
11 Bratko Kreft, »Ob mariborskem gledališkem jubileju«, Dokumenti Slovenskega gle
dališkega in filmskega muzeja 15, št. 33 (1979): 113–21, citirano po Hartman, Kultura
v Mariboru, 68, op. 24.
393
