Page 396 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 396
opereta med obema svetovnima vojnama
da so v prvi sezoni 1919/20 pripravili 46 uprizoritev, v drugi pa kar 60 (med
njimi 11 glasbenih) z 222 predstavami.12
Posebnosti mariborskega gledališča in njegov značaj
Ni mnogo področij kulturnega dela, na katerih bi tradicija tako odločil-
no vplivala na dosežke in raven, na obraz ustanove, kakor prav gledališče.13
Namesto »uradniško-intelektualnega narodnostno nespornega kulturne
ga centra« je šlo v Mariboru za »industrijsko, narodnostno komaj osveščeno
mesto« v najbližji soseščini kulturno samozavestnih in bogatih tujcev, ki so
imeli tudi v novi državi položaj, sicer zelo izolirane, a gospodarsko odločil-
ne elite.14 Še pred odprtjem gledališča se je pojavila njegova »revolucionarna
kal«, ki nikoli več ni docela zamrla.15 Tudi ustanovitev in radikalna razlas-
titev gledališke stavbe je bila več kot pogumno dejanje mariborskih Sloven-
cev, domača beseda pa se je pojavila na odru pred slovenskimi pridigami v
stolnici. Po Dolarju je bilo to več kot simbol, saj so se ves čas pred drugo voj-
no tem »puntarskim dejanjem« pridruževala nova.16
Gledališče je gojilo tri gledališke panoge (dramo, opero in opereto),
a je bilo kljub iznajdljivemu in požrtvovalnemu upravniku dr. Brenčiču
gmotno eno najbolj zapostavljenih v Jugoslaviji. Njegova subvencija včasih
ni dosegla niti ene trinajstine subvencije ljubljanskega gledališča. Posledica
te materialne stiske je bila ukinitev mariborske Opere (1928), »ki je bila us
tanovljena kot stalna ustanova 1922. leta in je obetala lep razvoj.«17
Ob nespornem umetniškem in narodnostnem pionirstvu je gledališče
opravljalo svoje poslanstvo v izjemno neugodnih razmerah, v negotovo
sti, ob stalnem pomanjkanju denarja, delno »v bolj ali manj nevarnih med
sebojnih nasprotovanjih«. Vendar »glavne malenkosti«, kot ji reče Branko
Rudolf, le ni manjkalo – »talentov, ki jih je bilo na srečo mnogo«. Tudi po
12 Ibid.
13 Dolar, »Obraz mariborskega gledališča«, 12.
14 Jaro Dolar, »Mariborsko gledališče med obema vojnama: nekaj spominov in margi-
nalij za bodočega zgodovinarja«, Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja 5, št.
14 (1969): 117, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-SHR6HZR6.
15 »Že v 'Samu', ki ni mogel na oder, ker ga je cenzura prepovedala, posebno pa v krstni
predstavi Levstik-Jurčičevega 'Tugomerja', ki ga je cenzor spregledal.« Dolar, »Obraz
mariborskega gledališča«, 12–3.
16 Ibid.
17 Dušan Mevlja, »Štirideset let Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru: 1919–
1959 Drama.«, Gledališki list SNG v Mariboru 14, št. 1 (1959/60): 20–1.
394
da so v prvi sezoni 1919/20 pripravili 46 uprizoritev, v drugi pa kar 60 (med
njimi 11 glasbenih) z 222 predstavami.12
Posebnosti mariborskega gledališča in njegov značaj
Ni mnogo področij kulturnega dela, na katerih bi tradicija tako odločil-
no vplivala na dosežke in raven, na obraz ustanove, kakor prav gledališče.13
Namesto »uradniško-intelektualnega narodnostno nespornega kulturne
ga centra« je šlo v Mariboru za »industrijsko, narodnostno komaj osveščeno
mesto« v najbližji soseščini kulturno samozavestnih in bogatih tujcev, ki so
imeli tudi v novi državi položaj, sicer zelo izolirane, a gospodarsko odločil-
ne elite.14 Še pred odprtjem gledališča se je pojavila njegova »revolucionarna
kal«, ki nikoli več ni docela zamrla.15 Tudi ustanovitev in radikalna razlas-
titev gledališke stavbe je bila več kot pogumno dejanje mariborskih Sloven-
cev, domača beseda pa se je pojavila na odru pred slovenskimi pridigami v
stolnici. Po Dolarju je bilo to več kot simbol, saj so se ves čas pred drugo voj-
no tem »puntarskim dejanjem« pridruževala nova.16
Gledališče je gojilo tri gledališke panoge (dramo, opero in opereto),
a je bilo kljub iznajdljivemu in požrtvovalnemu upravniku dr. Brenčiču
gmotno eno najbolj zapostavljenih v Jugoslaviji. Njegova subvencija včasih
ni dosegla niti ene trinajstine subvencije ljubljanskega gledališča. Posledica
te materialne stiske je bila ukinitev mariborske Opere (1928), »ki je bila us
tanovljena kot stalna ustanova 1922. leta in je obetala lep razvoj.«17
Ob nespornem umetniškem in narodnostnem pionirstvu je gledališče
opravljalo svoje poslanstvo v izjemno neugodnih razmerah, v negotovo
sti, ob stalnem pomanjkanju denarja, delno »v bolj ali manj nevarnih med
sebojnih nasprotovanjih«. Vendar »glavne malenkosti«, kot ji reče Branko
Rudolf, le ni manjkalo – »talentov, ki jih je bilo na srečo mnogo«. Tudi po
12 Ibid.
13 Dolar, »Obraz mariborskega gledališča«, 12.
14 Jaro Dolar, »Mariborsko gledališče med obema vojnama: nekaj spominov in margi-
nalij za bodočega zgodovinarja«, Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja 5, št.
14 (1969): 117, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-SHR6HZR6.
15 »Že v 'Samu', ki ni mogel na oder, ker ga je cenzura prepovedala, posebno pa v krstni
predstavi Levstik-Jurčičevega 'Tugomerja', ki ga je cenzor spregledal.« Dolar, »Obraz
mariborskega gledališča«, 12–3.
16 Ibid.
17 Dušan Mevlja, »Štirideset let Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru: 1919–
1959 Drama.«, Gledališki list SNG v Mariboru 14, št. 1 (1959/60): 20–1.
394