Page 397 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 397
po sledeh ozadja »mariborske operetne vojne« po drugi svetovni vojni ...
pregnanstvu vodilnih ljudi med drugo vojno ni zamrl odpor proti tujcu v
gledališču in za to »herojsko generacijo« je ostal spomin na njene dosežke.18
Slovensko gledališče v Mariboru je torej med vojnama obdržalo svojo
narodno-obrambno in narodno-osveščujočo vlogo ter pomagalo premago-
vati »manjvrednostne komplekse novih slovenskih meščanov«. Menjavali so
se »drzni poskusi v sodobnih, tudi modnih strujah« s tesnim naslanjanjem
na starejše klasične avtorje ter »z nujnimi, često bulvarskimi kompromisi na
račun bolj ali manj vulgarnega okusa«.19
Opera (1922–28) je pomenila znaten kulturni dosežek v primerjavi s
časom pred tem, čeprav je po letu 1928 gledališče uprizarjalo ob dramskih
besedilih le še operete, le redko »kakšno manj zahtevno opero«.20 Opereto
so obdržali samo zato, »ker bi mariborsko občinstvo, ki zelo ljubi glasbo, si
cer zelo pogrešalo glasbene predstave ter bi se bilo vedno bolj odtujevalo gle
dališču«. Poleg tega so bili »primorani v nad vse oprezno gospodarstvo«.21
Predvsem pa je opereta finančno omogočala dramske predstave. Po
mnenju Dolarja so k njeni priljubljenosti prispevali »stara avstrijska tra
dicija, morda tudi sam temperament občinstva, nekatere izrazito talentira
ne operetne pevke (na primer Marica Lubejeva in Pavla Udovičeva),« pa tudi
nekaj spretnih in posrečenih gledaliških prijemov. Tako si je uprava ustvar-
jala »gmotno bazo za dramo in morda tudi za opero, ki pa je imela, dokler
je živela, vedno dovolj občinstva«.22 Mariborska opereta se je predvsem po-
našala z edinstvenim kontaktom med odrom in avditorijem.23 Zlasti zadnja
leta pred vojno so Mariborčani svoje gledališče »pridno polnili in o njem se
je, posebno po kavarnah, zelo mnogo razpravljalo«.24
Nemci so prihajali v gledališče le ob nemških gostovanjih (npr. Haupt
mannov Bobrov kožuh [Biberpelz] iz Berlina), tedaj pa so »s fraki, smokingi
in svečanimi toaletami, s katerimi preprosti slovenski uradnik, posebno uči
18 Branko Rudolf, »O pomenu mariborske Drame«, Gledališki list SNG v Mariboru 14,
št. 1 (1959/60): 14–5.
19 Dolar, »Mariborsko gledališče med obema vojnama«, 117.
20 Hartman, Kultura v Mariboru, 68.
21 Radovan Brenčič, »Gospodarstvo mariborskega gledališča v drugem desetletju«,
Gledališki list SNG v Mariboru 14, št. 1 (1959/60): 9.
22 Dolar, »Mariborsko gledališče med obema vojnama«, 118.
23 »Ko se je med odmorom spustil glavni zastor, so se na njem prikazala besedila naj
bolj popularnih arij. Dirigent Herzog se je obrnil proti občinstvu in prepevali smo ob
spremljavi orkestra, da je bilo veselje … Ko smo odhajali domov, so nam melodije, ki
smo jih slišali in peli, zvenele v ušesih.« Jaro Dolar, Spomini: v preddverju literature
(Maribor: Obzorja, 1995), 58.
24 Dolar, »Mariborsko gledališče med obema vojnama«, 118.
395
pregnanstvu vodilnih ljudi med drugo vojno ni zamrl odpor proti tujcu v
gledališču in za to »herojsko generacijo« je ostal spomin na njene dosežke.18
Slovensko gledališče v Mariboru je torej med vojnama obdržalo svojo
narodno-obrambno in narodno-osveščujočo vlogo ter pomagalo premago-
vati »manjvrednostne komplekse novih slovenskih meščanov«. Menjavali so
se »drzni poskusi v sodobnih, tudi modnih strujah« s tesnim naslanjanjem
na starejše klasične avtorje ter »z nujnimi, često bulvarskimi kompromisi na
račun bolj ali manj vulgarnega okusa«.19
Opera (1922–28) je pomenila znaten kulturni dosežek v primerjavi s
časom pred tem, čeprav je po letu 1928 gledališče uprizarjalo ob dramskih
besedilih le še operete, le redko »kakšno manj zahtevno opero«.20 Opereto
so obdržali samo zato, »ker bi mariborsko občinstvo, ki zelo ljubi glasbo, si
cer zelo pogrešalo glasbene predstave ter bi se bilo vedno bolj odtujevalo gle
dališču«. Poleg tega so bili »primorani v nad vse oprezno gospodarstvo«.21
Predvsem pa je opereta finančno omogočala dramske predstave. Po
mnenju Dolarja so k njeni priljubljenosti prispevali »stara avstrijska tra
dicija, morda tudi sam temperament občinstva, nekatere izrazito talentira
ne operetne pevke (na primer Marica Lubejeva in Pavla Udovičeva),« pa tudi
nekaj spretnih in posrečenih gledaliških prijemov. Tako si je uprava ustvar-
jala »gmotno bazo za dramo in morda tudi za opero, ki pa je imela, dokler
je živela, vedno dovolj občinstva«.22 Mariborska opereta se je predvsem po-
našala z edinstvenim kontaktom med odrom in avditorijem.23 Zlasti zadnja
leta pred vojno so Mariborčani svoje gledališče »pridno polnili in o njem se
je, posebno po kavarnah, zelo mnogo razpravljalo«.24
Nemci so prihajali v gledališče le ob nemških gostovanjih (npr. Haupt
mannov Bobrov kožuh [Biberpelz] iz Berlina), tedaj pa so »s fraki, smokingi
in svečanimi toaletami, s katerimi preprosti slovenski uradnik, posebno uči
18 Branko Rudolf, »O pomenu mariborske Drame«, Gledališki list SNG v Mariboru 14,
št. 1 (1959/60): 14–5.
19 Dolar, »Mariborsko gledališče med obema vojnama«, 117.
20 Hartman, Kultura v Mariboru, 68.
21 Radovan Brenčič, »Gospodarstvo mariborskega gledališča v drugem desetletju«,
Gledališki list SNG v Mariboru 14, št. 1 (1959/60): 9.
22 Dolar, »Mariborsko gledališče med obema vojnama«, 118.
23 »Ko se je med odmorom spustil glavni zastor, so se na njem prikazala besedila naj
bolj popularnih arij. Dirigent Herzog se je obrnil proti občinstvu in prepevali smo ob
spremljavi orkestra, da je bilo veselje … Ko smo odhajali domov, so nam melodije, ki
smo jih slišali in peli, zvenele v ušesih.« Jaro Dolar, Spomini: v preddverju literature
(Maribor: Obzorja, 1995), 58.
24 Dolar, »Mariborsko gledališče med obema vojnama«, 118.
395
