Page 508 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 508
opereta med obema svetovnima vojnama
mer spustili poseben zastor s karikiranimi zapisi vsebine, med prizori pa
tudi zastor s simboličnimi slikami, s katerimi sta uspešno povečala zuna-
nji efekt in notranjo poglobljenost.41 Na eni izmed ohranjenih fotografij (na
njih se vidi le nekaj scenskih elementov) se je ohranila podoba nastopajo-
čih na motorju. Scenska postavitev je bila v kritikah deležna posebne po-
hvale: »… Ravnikar je postavil sceno z izjemnim poznavanjem premagova
nja ploskovitih, prostorskih in časovnih težav.«42 Uprizoritev je postala tudi
sezonska uspešnica.43 Pa vendar je eden izmed kritikov Delaka proglasil za
»šmirantskega direktorja«, ki pripravlja opereto z »vaškimi diletanti«.44
Scenograf Bojan Stupica in mariborski operetni oder
V tridesetih letih dvajsetega stoletja je začel svoje prve režijske in sceno
grafske korake tudi mladi Bojan Stupica. Ker v Ljubljani zanj ni bilo dela, je
odšel v Maribor. Še kot študent je sodeloval v mariborskem dramskem gle-
dališču in uprizoril Begovićevo dramo Brez tretjega (23. 4. 1932). Igro je us-
pešno režiral in ji osnoval scenografijo s predmeti iz vsakdanjega življenja,
kar je bila izredno drzna in sodobna poteza. Z odra je odstranil vse zastare-
le kulise in prospekte ter uporabil realne predmete. Odrski prostor je gradil
z brvmi, mostovži, bauhausovsko navdihnjenim pohištvom ter žičnatimi,
mrežastimi pregradami in celo s pravimi rastlinami (grmičevje, drevesa).
Vse to pa popestril še z igro svetlobnih efektov. S scensko postavitvijo se
je premaknil v smer nove stvarnosti, ki je bila tedaj priznana kot sodobna
smer tudi v slovenski likovni umetnosti. Brez tretjega je postala uspešnica
in z njo je gostoval v Zagrebu.45
Po tem uspehu pa ga je režiser Vladimir Skrbinšek (1902–1987) povabil
kot sorežiserja in scenografa k postavitvi Stolzovega Izgubljenega valčka (25.
12. 1934). Slikovno gradivo predstave ni ohranjeno. Se je pa v dnevnem časo-
pisju ohranil pomemben zapis o Stupičevih sodobnih avantgardnih posku-
sih v scenografiji. V zadnjem prizoru je namreč dogajanje z odra preselil v
parter med gledalce.46 Ena glavnih teženj slovenskih avantgardnih gledali-
ških snovalcev od prvih poskusov Avgusta Černigoja na odru pri sv. Jako-
41 Kocjančič, Prostor v prostoru, vol. I., 241.
42 Neubauer, Opereta v Sloveniji, 57.
43 Ibid.
44 Ibid., 56.
45 Kocjančič, Prostor v prostoru, vol. I., 154.
46 c., »Mariborsko gledališko pismo«, Jutro 15, št. 298 (29. december 1934): 4, http://
www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-D3CC6KO6.
506
mer spustili poseben zastor s karikiranimi zapisi vsebine, med prizori pa
tudi zastor s simboličnimi slikami, s katerimi sta uspešno povečala zuna-
nji efekt in notranjo poglobljenost.41 Na eni izmed ohranjenih fotografij (na
njih se vidi le nekaj scenskih elementov) se je ohranila podoba nastopajo-
čih na motorju. Scenska postavitev je bila v kritikah deležna posebne po-
hvale: »… Ravnikar je postavil sceno z izjemnim poznavanjem premagova
nja ploskovitih, prostorskih in časovnih težav.«42 Uprizoritev je postala tudi
sezonska uspešnica.43 Pa vendar je eden izmed kritikov Delaka proglasil za
»šmirantskega direktorja«, ki pripravlja opereto z »vaškimi diletanti«.44
Scenograf Bojan Stupica in mariborski operetni oder
V tridesetih letih dvajsetega stoletja je začel svoje prve režijske in sceno
grafske korake tudi mladi Bojan Stupica. Ker v Ljubljani zanj ni bilo dela, je
odšel v Maribor. Še kot študent je sodeloval v mariborskem dramskem gle-
dališču in uprizoril Begovićevo dramo Brez tretjega (23. 4. 1932). Igro je us-
pešno režiral in ji osnoval scenografijo s predmeti iz vsakdanjega življenja,
kar je bila izredno drzna in sodobna poteza. Z odra je odstranil vse zastare-
le kulise in prospekte ter uporabil realne predmete. Odrski prostor je gradil
z brvmi, mostovži, bauhausovsko navdihnjenim pohištvom ter žičnatimi,
mrežastimi pregradami in celo s pravimi rastlinami (grmičevje, drevesa).
Vse to pa popestril še z igro svetlobnih efektov. S scensko postavitvijo se
je premaknil v smer nove stvarnosti, ki je bila tedaj priznana kot sodobna
smer tudi v slovenski likovni umetnosti. Brez tretjega je postala uspešnica
in z njo je gostoval v Zagrebu.45
Po tem uspehu pa ga je režiser Vladimir Skrbinšek (1902–1987) povabil
kot sorežiserja in scenografa k postavitvi Stolzovega Izgubljenega valčka (25.
12. 1934). Slikovno gradivo predstave ni ohranjeno. Se je pa v dnevnem časo-
pisju ohranil pomemben zapis o Stupičevih sodobnih avantgardnih posku-
sih v scenografiji. V zadnjem prizoru je namreč dogajanje z odra preselil v
parter med gledalce.46 Ena glavnih teženj slovenskih avantgardnih gledali-
ških snovalcev od prvih poskusov Avgusta Černigoja na odru pri sv. Jako-
41 Kocjančič, Prostor v prostoru, vol. I., 241.
42 Neubauer, Opereta v Sloveniji, 57.
43 Ibid.
44 Ibid., 56.
45 Kocjančič, Prostor v prostoru, vol. I., 154.
46 c., »Mariborsko gledališko pismo«, Jutro 15, št. 298 (29. december 1934): 4, http://
www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-D3CC6KO6.
506
