Page 509 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 509
scenogr afija oper ete na slovenskem v luči zgodovinske avantgar de
bu v Trstu je namreč bila prav tesnejša povezava publike z igralci prek odr-
ske rampe, oziroma t. i. rušitev četrte stene odra. Stupica je očitno to idejo
prvi prenesel na poklicne odre prav pri tej uprizoritvi. Tako so bili gledalci
še bolj povezani s predstavo in nastopajočimi.47
Suppejev »Boccaccio« in konstrukcija vrtljivega odra
Ernesta Franza (1906–1981)
Slovenski scenografi so morali svoje sodobne scenske zamisli v času med
vojnama ves čas prilagajati slabemu tehničnemu stanju odrov. Ob različ-
nih odrskih prenovah so izboljševali tudi tehnično stanje odrov. Tako je
ob zadnji prenovi odra v sezoni 1934/35 ljubljanska opera dobila nastavljiv
vrtljiv oder. Nastavljiv »Krožni oder« ali »krožno ploščo«, kot so to tehnič-
no novost tedaj imenovali, so naredili po načrtih inženirja Josipa Černivca
(slika 5). Naložba je bila draga, zato so nakup opravičili z besedami: »Teori
ja in praksa novodobne gledališke inscenacije zahtevata ustvaritev možno
sti za hitro menjavanje slik na odru.«48 Odločili pa so se za cenejšo varianto
nastavljivega oziroma premičnega, montažnega, vrtljivega odra, ki se ga je
sestavilo le po potrebi. Imel je 10 m premera, 25 cm konstrukcijske višine in
je tekel v središčnem krogličnem ležišču na 16 nosilnih tramovih. Tramovi
so bili na koncu opremljeni s kolesi, ki so tekla po železni tračnici podlože-
ni s klobučevino. Ploščo je izdelala ljubljanska tvrdka Škafar.49
Od tega trenutka dalje so scenografije na opernem odru postale dina-
mične. Scenske postavitve so se velikokrat vrtele, prizori pa so si sledili hit-
ro, brez hrupnih in motečih prekinitev predstav.
Tehniško novost so prvič uporabili prav pri opereti. Veselje ob krstu
naprave je pripadlo novemu hišnemu scenografu, arhitektu Ernestu Fran-
zu. Pri uprizoritvi Suppéjevega Boccaccia (28. 4. 1935, režija Niko Štritof) ga
je uporabil v funkciji preprostega vrtiljaka. A kot se rado zgodi, se je nova
tehniška igračka pokvarila, zato so morali pri ponovitvah scenografsko za-
misel opustiti.
Popravljen vrtljivi oder so kot pravo odrsko »čarovnijo« spet uporabili
pri Hervéjevi Mam‘zell Nitouche (26. 10. 1935), kjer sta režiser Bratko K reft in
scenograf Ernest Franz popolnoma izkoristila njegovo vrtljivost. Kot piše
kritik v Jutru je bila krožna plošča razdeljena na tri različne segmente – pri-
47 Ibid.
48 Anon., »Krožni oder«, Gledališki list ljubljanske Opere 14, št. 12 (1934/35): 92, http://
www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-GO6M6LAM.
49 Ibid.
507
bu v Trstu je namreč bila prav tesnejša povezava publike z igralci prek odr-
ske rampe, oziroma t. i. rušitev četrte stene odra. Stupica je očitno to idejo
prvi prenesel na poklicne odre prav pri tej uprizoritvi. Tako so bili gledalci
še bolj povezani s predstavo in nastopajočimi.47
Suppejev »Boccaccio« in konstrukcija vrtljivega odra
Ernesta Franza (1906–1981)
Slovenski scenografi so morali svoje sodobne scenske zamisli v času med
vojnama ves čas prilagajati slabemu tehničnemu stanju odrov. Ob različ-
nih odrskih prenovah so izboljševali tudi tehnično stanje odrov. Tako je
ob zadnji prenovi odra v sezoni 1934/35 ljubljanska opera dobila nastavljiv
vrtljiv oder. Nastavljiv »Krožni oder« ali »krožno ploščo«, kot so to tehnič-
no novost tedaj imenovali, so naredili po načrtih inženirja Josipa Černivca
(slika 5). Naložba je bila draga, zato so nakup opravičili z besedami: »Teori
ja in praksa novodobne gledališke inscenacije zahtevata ustvaritev možno
sti za hitro menjavanje slik na odru.«48 Odločili pa so se za cenejšo varianto
nastavljivega oziroma premičnega, montažnega, vrtljivega odra, ki se ga je
sestavilo le po potrebi. Imel je 10 m premera, 25 cm konstrukcijske višine in
je tekel v središčnem krogličnem ležišču na 16 nosilnih tramovih. Tramovi
so bili na koncu opremljeni s kolesi, ki so tekla po železni tračnici podlože-
ni s klobučevino. Ploščo je izdelala ljubljanska tvrdka Škafar.49
Od tega trenutka dalje so scenografije na opernem odru postale dina-
mične. Scenske postavitve so se velikokrat vrtele, prizori pa so si sledili hit-
ro, brez hrupnih in motečih prekinitev predstav.
Tehniško novost so prvič uporabili prav pri opereti. Veselje ob krstu
naprave je pripadlo novemu hišnemu scenografu, arhitektu Ernestu Fran-
zu. Pri uprizoritvi Suppéjevega Boccaccia (28. 4. 1935, režija Niko Štritof) ga
je uporabil v funkciji preprostega vrtiljaka. A kot se rado zgodi, se je nova
tehniška igračka pokvarila, zato so morali pri ponovitvah scenografsko za-
misel opustiti.
Popravljen vrtljivi oder so kot pravo odrsko »čarovnijo« spet uporabili
pri Hervéjevi Mam‘zell Nitouche (26. 10. 1935), kjer sta režiser Bratko K reft in
scenograf Ernest Franz popolnoma izkoristila njegovo vrtljivost. Kot piše
kritik v Jutru je bila krožna plošča razdeljena na tri različne segmente – pri-
47 Ibid.
48 Anon., »Krožni oder«, Gledališki list ljubljanske Opere 14, št. 12 (1934/35): 92, http://
www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-GO6M6LAM.
49 Ibid.
507
