Page 106 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 106
gor Kovačič
čak in Orožen Adamič 2005), medtem ko se običajne doline vse do izliva
v morje ali jezero združujejo v večje doline in so dolvodno vedno odprte.
V primeru nastanka slepih dolin je dinamika talne korozije vodnega toka
večja od njegove sedimentacije; posledično nastane korozijsko poglobljena
oblika, ki ima v dnu široko naplavno ravnico (Stepišnik 2011).
Zanimivo je, da slepih dolin na območju Rodika ne najdemo, pojavljajo
pa se vršaji, ki so zelo pogosta akumulacijska oblika rečno-denudacijskega
površja na neprepustnih kamninah, manj pogosto pa se pojavljajo na ob-
močjih kontaktnega krasa. Vršaji na kontaktnem krasu so rečni nanosi te-
koče vode, ki jih je z neprepustne matične podlage naplavilo preko pre-
pustnih, zakraselih kamnin. Obratno kot velja za razvoj slepih dolin, je
pri oblikovanju vršajev proces kopičenja naplavine intenzivnejši od pro-
cesa talne korozije vodnega toka, voda pa na robovih vršajev odteka v kras
(Stepišnik 2011). Na območju zahodno od Rodika se po mnenju Stepišnika
(2011) razteza edini še dejaven vršaj kontaktnega krasa v tem delu Podgraj-
skega podolja (avtor ga je poimenoval kar Rodik), medtem ko se nekoliko
južneje, proti Slopam, pojavljajo trije reliktni vršaji; najbližje Rodiku je vr-
šaj Celovo, ki se začne na jugozahodnem delu Rodika. Razlika med dejav-
nim in reliktnim vršajem, ki sta v tlorisu oba pahljačaste oblike, je v tem, da
na prvem še poteka proces naplavljanja flišnih sedimentov z Brkinov, med-
tem ko so se reliktni sicer razvili iz naplavinskih vršajev, s katerih so bile
zaradi erozijsko-denudacijskih procesov v kasnejšem obdobju naplavine v
celoti odstranjene (Stepišnik idr. 2006).
Dejavni vršaj Rodik obsega površino 0,3 km2, začenja se pod erozijskim
jarkom potoka, ki priteka s strmega pobočja Brkinov (Stepišnik 2011).
Omenjeni jarek ima danes majhno porečje, morda pa je bilo v geološki pre-
teklosti nekoliko drugače, saj je možno, da je Globoki potok, ki z območja
severno od Rodika odteka proti severozahodu, obglavil nekatere potoke, ki
so pred tem odtekali proti zahodu. Zaradi tega je morda proces naplavljanja
flišnih sedimentov na vršaj upočasnjen. Vršaj, ki ima konkaven podolžni
profil, gradi torej flišna naplavina, zato na njem ni vidnih kraških povr-
šinskih oblik. Vrtače in škraplje v dnu so v tem delu namreč zapolnjene
s flišno naplavino, katera debelina v zgornjem delu vršaja presega 30 m,
proti njegovem zunanjem delu pa se debelina naplavine zmanjšuje, dokler
na robu, kjer je površje že uravnano, ne preide na matično apnenčasto pod-
lago. Z oddaljenostjo vršaja od brkinskih erozijskih jarkov se proti zahodu
povečuje prisotnost površinskih kraških oblik. Flišni sedimenti v nekate-
rih jamah na koncu vršaja celo kažejo, da so nekatere med njimi gotovo
obdobno delovale kot ponori (Stepišnik 2011).
106
čak in Orožen Adamič 2005), medtem ko se običajne doline vse do izliva
v morje ali jezero združujejo v večje doline in so dolvodno vedno odprte.
V primeru nastanka slepih dolin je dinamika talne korozije vodnega toka
večja od njegove sedimentacije; posledično nastane korozijsko poglobljena
oblika, ki ima v dnu široko naplavno ravnico (Stepišnik 2011).
Zanimivo je, da slepih dolin na območju Rodika ne najdemo, pojavljajo
pa se vršaji, ki so zelo pogosta akumulacijska oblika rečno-denudacijskega
površja na neprepustnih kamninah, manj pogosto pa se pojavljajo na ob-
močjih kontaktnega krasa. Vršaji na kontaktnem krasu so rečni nanosi te-
koče vode, ki jih je z neprepustne matične podlage naplavilo preko pre-
pustnih, zakraselih kamnin. Obratno kot velja za razvoj slepih dolin, je
pri oblikovanju vršajev proces kopičenja naplavine intenzivnejši od pro-
cesa talne korozije vodnega toka, voda pa na robovih vršajev odteka v kras
(Stepišnik 2011). Na območju zahodno od Rodika se po mnenju Stepišnika
(2011) razteza edini še dejaven vršaj kontaktnega krasa v tem delu Podgraj-
skega podolja (avtor ga je poimenoval kar Rodik), medtem ko se nekoliko
južneje, proti Slopam, pojavljajo trije reliktni vršaji; najbližje Rodiku je vr-
šaj Celovo, ki se začne na jugozahodnem delu Rodika. Razlika med dejav-
nim in reliktnim vršajem, ki sta v tlorisu oba pahljačaste oblike, je v tem, da
na prvem še poteka proces naplavljanja flišnih sedimentov z Brkinov, med-
tem ko so se reliktni sicer razvili iz naplavinskih vršajev, s katerih so bile
zaradi erozijsko-denudacijskih procesov v kasnejšem obdobju naplavine v
celoti odstranjene (Stepišnik idr. 2006).
Dejavni vršaj Rodik obsega površino 0,3 km2, začenja se pod erozijskim
jarkom potoka, ki priteka s strmega pobočja Brkinov (Stepišnik 2011).
Omenjeni jarek ima danes majhno porečje, morda pa je bilo v geološki pre-
teklosti nekoliko drugače, saj je možno, da je Globoki potok, ki z območja
severno od Rodika odteka proti severozahodu, obglavil nekatere potoke, ki
so pred tem odtekali proti zahodu. Zaradi tega je morda proces naplavljanja
flišnih sedimentov na vršaj upočasnjen. Vršaj, ki ima konkaven podolžni
profil, gradi torej flišna naplavina, zato na njem ni vidnih kraških povr-
šinskih oblik. Vrtače in škraplje v dnu so v tem delu namreč zapolnjene
s flišno naplavino, katera debelina v zgornjem delu vršaja presega 30 m,
proti njegovem zunanjem delu pa se debelina naplavine zmanjšuje, dokler
na robu, kjer je površje že uravnano, ne preide na matično apnenčasto pod-
lago. Z oddaljenostjo vršaja od brkinskih erozijskih jarkov se proti zahodu
povečuje prisotnost površinskih kraških oblik. Flišni sedimenti v nekate-
rih jamah na koncu vršaja celo kažejo, da so nekatere med njimi gotovo
obdobno delovale kot ponori (Stepišnik 2011).
106
