Page 111 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 111
Rodiška mitska krajina: geografski vidik
pogost pojav (kot izjemo lahko navedemo naravna visoka barja Pohorja in
Pokljuke), lahko njegov obstoj razložimo z naravnogeografskimi dejavniki
in procesi. Izhajati je potrebno iz dejavnikov, ki vplivajo na pojav stoječe
vode. Prvi je obstoj z vseh strani zaprte kotanje, ki deluje kot posoda, v ka-
teri se lahko voda zadrži. Drugi je neprepustnost dna kotanje, ki omogoča
zadrževanje vode na površju. Tretji dejavnik je dotok vode v kotanjo, ki je
lahko v obliki stalnega ali občasnega površinskega ali podzemeljskega do-
toka iz zaledja ali pa gre zgolj za napajanje s padavinami, ko se padavinska
voda zbira s prispevnega območja (zbiralnik); v tem primeru mora obsta-
jati presežek v višini padavin nad višino izhlapevanja z vodne površine,
drugače se vodna kotanja izsuši.
Jezero se napaja s stekanjem podzemne vode s prispevnega zaledja, ka-
terega glavnino predstavlja pobočje, ki se od kotanje dviguje proti Čuku
(slika 2). Del vode prispevata pobočje severno od jezera (nad rimsko cesto)
in pobočje približno 2 m visoke vzpetinice zahodno od jezera. Natančno
površino zaledja je nemogoče oceniti, saj o smereh podzemeljskega preta-
kanja vode nimamo nobenih podatkov. Smo pa s pomočjo aplikacije Input
za pametni telefon izmerili potencialno največji možen obseg prispevnega
zaledja, ki znaša približno 185 m, s pomočjo računalniških prijemov pa ka-
sneje izračunali tudi površino, ki znaša približno 1973 m2. Kotanja jezera
ima torej naravni rob na severni, severozahodni in severovzhodni strani,
kjer se površje dviguje proti Čuku. Proti jugu, jugozahodu in jugovzhodu je
kotanja v najnižji legi in ta del ne prispeva k napajanju jezera. Ravno na-
sprotno, na tem območju najdemo človeške strukture, o katerih bo govora
nekoliko kasneje in katerih namen je bil skoraj gotovo povezan z zadrže-
vanjem vode v jezeru.
Podzemeljski dotok vode v kotanjo jezera najlažje razložimo s posebnim
položajem skladov peščenjaka in laporovca (slika 2), ki so na tem območju
malo nagnjeni v smeri jugozahoda in so ravno na območju jezerske kota-
nje nekoliko vbočeni (v strukturnem smislu gre morda za majhno sinkli-
nalo⁷). Skladi peščenjaka so v primerjavi z laporovcem bistveno debelejši.
Ker vpogleda v sestavo kamninskega profila nimamo, je nemogoče povsem
natančno opisati potek napajanja. Predvidevamo, da se prenikanje vode
najprej skozi prst, nato skozi razpokane sklade peščenjaka in laporovca
prekine na neprepustnem skladu laporovca, po katerem se voda podze-
meljsko steka proti najnižjemu delu kotanje, kjer sklad izdanja na površje
⁷ Vbočeni del nagubanih kamninskih plasti, nastal s tektonskim gubanjem (Kladnik, Lovren-
čak in Orožen Adamič 2005).
111
pogost pojav (kot izjemo lahko navedemo naravna visoka barja Pohorja in
Pokljuke), lahko njegov obstoj razložimo z naravnogeografskimi dejavniki
in procesi. Izhajati je potrebno iz dejavnikov, ki vplivajo na pojav stoječe
vode. Prvi je obstoj z vseh strani zaprte kotanje, ki deluje kot posoda, v ka-
teri se lahko voda zadrži. Drugi je neprepustnost dna kotanje, ki omogoča
zadrževanje vode na površju. Tretji dejavnik je dotok vode v kotanjo, ki je
lahko v obliki stalnega ali občasnega površinskega ali podzemeljskega do-
toka iz zaledja ali pa gre zgolj za napajanje s padavinami, ko se padavinska
voda zbira s prispevnega območja (zbiralnik); v tem primeru mora obsta-
jati presežek v višini padavin nad višino izhlapevanja z vodne površine,
drugače se vodna kotanja izsuši.
Jezero se napaja s stekanjem podzemne vode s prispevnega zaledja, ka-
terega glavnino predstavlja pobočje, ki se od kotanje dviguje proti Čuku
(slika 2). Del vode prispevata pobočje severno od jezera (nad rimsko cesto)
in pobočje približno 2 m visoke vzpetinice zahodno od jezera. Natančno
površino zaledja je nemogoče oceniti, saj o smereh podzemeljskega preta-
kanja vode nimamo nobenih podatkov. Smo pa s pomočjo aplikacije Input
za pametni telefon izmerili potencialno največji možen obseg prispevnega
zaledja, ki znaša približno 185 m, s pomočjo računalniških prijemov pa ka-
sneje izračunali tudi površino, ki znaša približno 1973 m2. Kotanja jezera
ima torej naravni rob na severni, severozahodni in severovzhodni strani,
kjer se površje dviguje proti Čuku. Proti jugu, jugozahodu in jugovzhodu je
kotanja v najnižji legi in ta del ne prispeva k napajanju jezera. Ravno na-
sprotno, na tem območju najdemo človeške strukture, o katerih bo govora
nekoliko kasneje in katerih namen je bil skoraj gotovo povezan z zadrže-
vanjem vode v jezeru.
Podzemeljski dotok vode v kotanjo jezera najlažje razložimo s posebnim
položajem skladov peščenjaka in laporovca (slika 2), ki so na tem območju
malo nagnjeni v smeri jugozahoda in so ravno na območju jezerske kota-
nje nekoliko vbočeni (v strukturnem smislu gre morda za majhno sinkli-
nalo⁷). Skladi peščenjaka so v primerjavi z laporovcem bistveno debelejši.
Ker vpogleda v sestavo kamninskega profila nimamo, je nemogoče povsem
natančno opisati potek napajanja. Predvidevamo, da se prenikanje vode
najprej skozi prst, nato skozi razpokane sklade peščenjaka in laporovca
prekine na neprepustnem skladu laporovca, po katerem se voda podze-
meljsko steka proti najnižjemu delu kotanje, kjer sklad izdanja na površje
⁷ Vbočeni del nagubanih kamninskih plasti, nastal s tektonskim gubanjem (Kladnik, Lovren-
čak in Orožen Adamič 2005).
111
