Page 133 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 133
Arheologija spomina: primer Rodika
in da je tisto zakleta grofica. Vsi so se kače bali in svarili otroke, ko so
šli na Robido: »Varte se kače. V merišču je nevarno.«
Ustno izročilo tudi pravi, da so Tabor uporabili kot vir gradbenega ma-
teriala, deloma tudi za gradnjo številnih manjših vojaških objektov, ki so
nastali tekom 20. stoletja.
Čuk
Čuk je 756 m visoka vzpetina, ki spada v širše spomeniško zaščiteno ob-
močje Ajdovščine (glej točko 8). Ta hrib je zaradi nenavadne naravne po-
sebnosti že od nekdaj zavit v tančico skrivnosti. Na njem namreč najdemo
majhno jezerce, okoli katerega so se spletle številne legende. Že Bleiweis
(1895) je poročal:
Rodičani pripovedujejo, da je na tem verhu nekdaj jezero stalo, iz kte-
rega se je poleti gosta megla valila, iz ktere je bila vselej toča, kadar se
je zmešala z meglo ustajočo iz enacega jezera na večernih gričih. Ho-
dili so nekdaj iz Brezovice na Jezero s procesijo⁶ jezero blagoslovljat.
Nekteri pravijo, da zavolj omenjene megle, drugi pa zato, da bi se je-
zero ne razlilo s hriba po polji. Bodi si kar hoče; da ni prazna pravlica,
priča brezovški katapan iz osemnajstega stoletja, v kterem se bere:
»habet jus paludem benedicendi«, paludem pa imenuje tisto jezero.
Kos kamna, pri kterem je bil blagoslov, se še vidi in na njem spodnji
del rimskega križa vsekan. Spremljevavec je pravil, da še celi kamen
pomni; pa kam so ga ljudje pripravili, se ne ve. Se ve da, ložej se ver-
jame, da je bila tam le velika lokev, v kteri so blago napajali. Zdaj je
vode malo v jezeru; raste pa po njem gosto bičje.
S Čukom se je ukvarjal tudi Marchesetti (1903, 79):⁷
Nad Rodikom se dviga z gozdom porasel hrib Čuk, na katerem se na-
haja veliko gradišče. Tu pa tam je sicer še moč uzreti ostanke obramb-
nega okopa, vendar gosta vegetacija ne samo da ovira izvedbo na-
tančnih meritev, ampak celo onemogoča, da bi sledil poteku okopa.
⁶ O tem, kako so potekale procesije, piše Matija Sila v svoji knjigi (1882, 42): »Tudi tam je
›jezero‹ (mala luža) na ›Čuku‹, kamor so v starih časih s procesijo hodili (bilo je neki do
dvajset križnikov), da so hudobo zarotili: ›Gospodine! Zateri ga in ubi ga, onega vraga, ki
tu prebiva!‹, kajti od ondi je prihajala večkrat nevihta.«
⁷ Marchesetti gradišče poimenuje »castelliere sul monte Ciucco«; to je eno izmed redkih opi-
sanih gradišč, ki jih Marchesetti ni skiciral. Iz italijanščine prevedla Alja Margon.
133
in da je tisto zakleta grofica. Vsi so se kače bali in svarili otroke, ko so
šli na Robido: »Varte se kače. V merišču je nevarno.«
Ustno izročilo tudi pravi, da so Tabor uporabili kot vir gradbenega ma-
teriala, deloma tudi za gradnjo številnih manjših vojaških objektov, ki so
nastali tekom 20. stoletja.
Čuk
Čuk je 756 m visoka vzpetina, ki spada v širše spomeniško zaščiteno ob-
močje Ajdovščine (glej točko 8). Ta hrib je zaradi nenavadne naravne po-
sebnosti že od nekdaj zavit v tančico skrivnosti. Na njem namreč najdemo
majhno jezerce, okoli katerega so se spletle številne legende. Že Bleiweis
(1895) je poročal:
Rodičani pripovedujejo, da je na tem verhu nekdaj jezero stalo, iz kte-
rega se je poleti gosta megla valila, iz ktere je bila vselej toča, kadar se
je zmešala z meglo ustajočo iz enacega jezera na večernih gričih. Ho-
dili so nekdaj iz Brezovice na Jezero s procesijo⁶ jezero blagoslovljat.
Nekteri pravijo, da zavolj omenjene megle, drugi pa zato, da bi se je-
zero ne razlilo s hriba po polji. Bodi si kar hoče; da ni prazna pravlica,
priča brezovški katapan iz osemnajstega stoletja, v kterem se bere:
»habet jus paludem benedicendi«, paludem pa imenuje tisto jezero.
Kos kamna, pri kterem je bil blagoslov, se še vidi in na njem spodnji
del rimskega križa vsekan. Spremljevavec je pravil, da še celi kamen
pomni; pa kam so ga ljudje pripravili, se ne ve. Se ve da, ložej se ver-
jame, da je bila tam le velika lokev, v kteri so blago napajali. Zdaj je
vode malo v jezeru; raste pa po njem gosto bičje.
S Čukom se je ukvarjal tudi Marchesetti (1903, 79):⁷
Nad Rodikom se dviga z gozdom porasel hrib Čuk, na katerem se na-
haja veliko gradišče. Tu pa tam je sicer še moč uzreti ostanke obramb-
nega okopa, vendar gosta vegetacija ne samo da ovira izvedbo na-
tančnih meritev, ampak celo onemogoča, da bi sledil poteku okopa.
⁶ O tem, kako so potekale procesije, piše Matija Sila v svoji knjigi (1882, 42): »Tudi tam je
›jezero‹ (mala luža) na ›Čuku‹, kamor so v starih časih s procesijo hodili (bilo je neki do
dvajset križnikov), da so hudobo zarotili: ›Gospodine! Zateri ga in ubi ga, onega vraga, ki
tu prebiva!‹, kajti od ondi je prihajala večkrat nevihta.«
⁷ Marchesetti gradišče poimenuje »castelliere sul monte Ciucco«; to je eno izmed redkih opi-
sanih gradišč, ki jih Marchesetti ni skiciral. Iz italijanščine prevedla Alja Margon.
133
