Page 136 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 136
simo Medeot, Mario Crevato in Alja Margon
naji vodi po oklepu, kterega razvaline pričajo, kako jako zavarovano
je bilo mesto. Kakih petsto korakov dalječ od velikih vrat pridemo do
kota, kjer se oklep bolj proti severju zavije; tu nama kmet kaže lego
kovačije in spriča resničnost svoje povesti z žlindro, ktere se obilo
najde znotraj in zvunaj oklepa. Na severnem koncu, velikim vratam
ravno nasproti, je stal velik stolp, kolikor se iz razvalin razvidi. Manji
vrata so menda deržale na levi strani stolpa po robu na Tabor; druge
pa pred kovačijo proti jutru, kjer so Ajdje, po pripovesti kmetovi, po
zmernih rebrih polje in nograde imeli. Večerna stran ni bila menda
s tako debelim zidom zavarovana, ker razvaline so veliko manje; pa
tudi ni bilo treba, ker hrib je tam zlo sterm. Skoraj sred mirišča nama
je kmet pokazal mesto, kje da je podzemeljski hram. Če se o mokro-
tnem vremenu po tistem prostoru malo poskoči, pravi, šošnja, kakor
da bi po kakem obočju skakal. Mesto je bilo podolgasto okroglo od
juga proti severju, v ktero stran je tudi vstajalo, tako, da je omenjeni
stolp na najvišjih tleh stal.
Na podoben način Ajdovščino opiše tudi Rutar dobra tri desetletja ka-
sneje (1859, 215): »Če zasledujemo to zidovje, spoznamo koj, da je bila tudi
rimska naselbina še zelo obsežna in dobro utrjena. Poznajo se še dobro
vhodna vrata, stolpi, kleti, kovačnice z žlindro itd. Okoli in okoli pa so že
našli mnogo črepinj, sulic in pušic, tudi denarja itd.« Je pa iz njegovega za-
pisa moč razbrati tudi to, da so do tega kraja domačini čutili neko straho-
spoštovanje (Rutar 1859, 215): »Ljudstvo veruje, da velikanska kača varuje
zaklade, ki so zakopani na Ajdovščini. Nikomur pa ni svetovati, da bi sam
tam kopal.«
Kljub vsemu pa je do prvih pravih arheoloških raziskav prišlo šele v drugi
polovici 20. stoletja. Ugotovljeno je bilo, da je na vrhu Ajdovščine (804
m) stalo dobro utrjeno naselje, ki je sicer nastalo v železni dobi, a je bilo
neprekinjeno poseljeno tudi skozi celotno rimsko obdobje, vse do pozne
antike. Na 3,8 ha veliki ravnici znotraj obzidja najdemo ostanke približno
tridesetih objektov. Večinoma je šlo za bivališča, najdemo pa tudi obrtne
delavnice, kot je prej omenjena kovačija. Ocenjuje se, da je imelo naselje
približno 500 prebivalcev. V bližini najvišje točke gradišča so vidni tudi
ostanki velike stavbe z apsido, za katero se je sprva domnevalo, da gre
za cerkev. Med izkopavanji so sicer arheologi naleteli na številne kovin-
ske predmete (predvsem orožje in orodje), opazili pa so tudi sledi močnega
požara (Slapšak 1997).
Ajdovščina je bila torej dolgo časa pomembno središče za okoliško pre-
136
naji vodi po oklepu, kterega razvaline pričajo, kako jako zavarovano
je bilo mesto. Kakih petsto korakov dalječ od velikih vrat pridemo do
kota, kjer se oklep bolj proti severju zavije; tu nama kmet kaže lego
kovačije in spriča resničnost svoje povesti z žlindro, ktere se obilo
najde znotraj in zvunaj oklepa. Na severnem koncu, velikim vratam
ravno nasproti, je stal velik stolp, kolikor se iz razvalin razvidi. Manji
vrata so menda deržale na levi strani stolpa po robu na Tabor; druge
pa pred kovačijo proti jutru, kjer so Ajdje, po pripovesti kmetovi, po
zmernih rebrih polje in nograde imeli. Večerna stran ni bila menda
s tako debelim zidom zavarovana, ker razvaline so veliko manje; pa
tudi ni bilo treba, ker hrib je tam zlo sterm. Skoraj sred mirišča nama
je kmet pokazal mesto, kje da je podzemeljski hram. Če se o mokro-
tnem vremenu po tistem prostoru malo poskoči, pravi, šošnja, kakor
da bi po kakem obočju skakal. Mesto je bilo podolgasto okroglo od
juga proti severju, v ktero stran je tudi vstajalo, tako, da je omenjeni
stolp na najvišjih tleh stal.
Na podoben način Ajdovščino opiše tudi Rutar dobra tri desetletja ka-
sneje (1859, 215): »Če zasledujemo to zidovje, spoznamo koj, da je bila tudi
rimska naselbina še zelo obsežna in dobro utrjena. Poznajo se še dobro
vhodna vrata, stolpi, kleti, kovačnice z žlindro itd. Okoli in okoli pa so že
našli mnogo črepinj, sulic in pušic, tudi denarja itd.« Je pa iz njegovega za-
pisa moč razbrati tudi to, da so do tega kraja domačini čutili neko straho-
spoštovanje (Rutar 1859, 215): »Ljudstvo veruje, da velikanska kača varuje
zaklade, ki so zakopani na Ajdovščini. Nikomur pa ni svetovati, da bi sam
tam kopal.«
Kljub vsemu pa je do prvih pravih arheoloških raziskav prišlo šele v drugi
polovici 20. stoletja. Ugotovljeno je bilo, da je na vrhu Ajdovščine (804
m) stalo dobro utrjeno naselje, ki je sicer nastalo v železni dobi, a je bilo
neprekinjeno poseljeno tudi skozi celotno rimsko obdobje, vse do pozne
antike. Na 3,8 ha veliki ravnici znotraj obzidja najdemo ostanke približno
tridesetih objektov. Večinoma je šlo za bivališča, najdemo pa tudi obrtne
delavnice, kot je prej omenjena kovačija. Ocenjuje se, da je imelo naselje
približno 500 prebivalcev. V bližini najvišje točke gradišča so vidni tudi
ostanki velike stavbe z apsido, za katero se je sprva domnevalo, da gre
za cerkev. Med izkopavanji so sicer arheologi naleteli na številne kovin-
ske predmete (predvsem orožje in orodje), opazili pa so tudi sledi močnega
požara (Slapšak 1997).
Ajdovščina je bila torej dolgo časa pomembno središče za okoliško pre-
136
