Page 134 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 134
simo Medeot, Mario Crevato in Alja Margon
Opravil sem manjši poskusni izkop, med katerim sem naletel na šte-
vilne prazgodovinske črepinje in živalske kosti, pa tudi na fragmente
rimskih amfor in provincialno samostrelno fibulo iz brona. Pred leti
je kmet tod našel več posod in nekaj bronastih predmetov, ki pa so se
izgubili.
Nenavadno je, da na Čuku še nihče do sedaj ni našel gradišča, ki ga opi-
suje Marchesetti. Njegov opis ne ustreza niti gradišču na bližnji 804 m vi-
soki Ajdovščini, ki ga, zanimivo, raziskovalec sploh ne omenja.
Arheološke raziskave v 80-ih letih 20. stoletja pa so razkrile prisotnost
kar treh različnih grobišč iz rimskega obdobja (Istenič 1987). Kot v mnogih
drugih primerih so tudi tokrat arheološki izsledki potrdili to, na kar je opo-
zarjalo že ljudsko izročilo. V Rodiku je bilo namreč vedno živo prepričanje,
da je na Čuku pokopališče prvotnih prebivalcev Rodika (Hrobat 2005). Na
vseh treh lokacijah so našli žgane grobove s številnimi grobnimi dodatki. V
grobove so bile tako pridane keramične posode, oljenke in nakit, v najnižje
ležečem grobišču pa so našli tudi orožje. Orožje je sicer v rimskih grobo-
vih redek pridatek, vendar se je pri nekaterih podjarmljenih ljudstvih ta
navada vseeno ohranila. Glede na to, da so v približno 10 km oddaljenem
prazgodovinskem grobišču na Socerbu našli grobove z orožjem, bi lahko
sklepali, da je tudi pridajanje orožja v grobove Pod Jezerom običaj, ki iz-
haja iz lokalne prazgodovinske tradicije (Istenič 1987). Videti je torej, da so
tod okoli živeči Rundikti (Slapšak 1977), kljub temu da so se romanizirali,
vsaj v prvih stoletjih rimske dominacije še vedno ohranjali vsaj nekatere
stare navade. Ravno grobni pridatki namreč omogočajo umestitev odkri-
tih grobov v 1. in 2. stoletje n. št.
V neposredni bližini jezerca⁸ pa se skriva še ena skrivnost. Jasno se nam-
reč vidi, da je vzhodna brežina utrjena in da gre pri tem za zelo star poseg.
Za utrjevanje so bili uporabljeni veliki apnenčasti bloki, ki so bili, glede
na to, da je okolica flišnata, več kot očitno prineseni od drugod (Slapšak
1997). Zakaj niso uporabili kar na kraju samem dostopnega materiala in
čemu sploh služi zidana struktura, ki nima na videz nobene koristne funk-
cije, bo najverjetneje za vedno ostalo uganka. Le špekuliramo lahko, da je
bilo tu v daljni preteklosti mogoče kultno mesto in da se je oddaljeni spo-
min na takratno dogajanje nekako predrugačil v zgodbe o lintverju (Hrobat
2003; 2004; Hrobat Virloget 2010).
⁸ Po pričevanju domačina R. Lukovca je k izginjanju jezera še dodatno pripomogel močan
potres marca 1928.
134
Opravil sem manjši poskusni izkop, med katerim sem naletel na šte-
vilne prazgodovinske črepinje in živalske kosti, pa tudi na fragmente
rimskih amfor in provincialno samostrelno fibulo iz brona. Pred leti
je kmet tod našel več posod in nekaj bronastih predmetov, ki pa so se
izgubili.
Nenavadno je, da na Čuku še nihče do sedaj ni našel gradišča, ki ga opi-
suje Marchesetti. Njegov opis ne ustreza niti gradišču na bližnji 804 m vi-
soki Ajdovščini, ki ga, zanimivo, raziskovalec sploh ne omenja.
Arheološke raziskave v 80-ih letih 20. stoletja pa so razkrile prisotnost
kar treh različnih grobišč iz rimskega obdobja (Istenič 1987). Kot v mnogih
drugih primerih so tudi tokrat arheološki izsledki potrdili to, na kar je opo-
zarjalo že ljudsko izročilo. V Rodiku je bilo namreč vedno živo prepričanje,
da je na Čuku pokopališče prvotnih prebivalcev Rodika (Hrobat 2005). Na
vseh treh lokacijah so našli žgane grobove s številnimi grobnimi dodatki. V
grobove so bile tako pridane keramične posode, oljenke in nakit, v najnižje
ležečem grobišču pa so našli tudi orožje. Orožje je sicer v rimskih grobo-
vih redek pridatek, vendar se je pri nekaterih podjarmljenih ljudstvih ta
navada vseeno ohranila. Glede na to, da so v približno 10 km oddaljenem
prazgodovinskem grobišču na Socerbu našli grobove z orožjem, bi lahko
sklepali, da je tudi pridajanje orožja v grobove Pod Jezerom običaj, ki iz-
haja iz lokalne prazgodovinske tradicije (Istenič 1987). Videti je torej, da so
tod okoli živeči Rundikti (Slapšak 1977), kljub temu da so se romanizirali,
vsaj v prvih stoletjih rimske dominacije še vedno ohranjali vsaj nekatere
stare navade. Ravno grobni pridatki namreč omogočajo umestitev odkri-
tih grobov v 1. in 2. stoletje n. št.
V neposredni bližini jezerca⁸ pa se skriva še ena skrivnost. Jasno se nam-
reč vidi, da je vzhodna brežina utrjena in da gre pri tem za zelo star poseg.
Za utrjevanje so bili uporabljeni veliki apnenčasti bloki, ki so bili, glede
na to, da je okolica flišnata, več kot očitno prineseni od drugod (Slapšak
1997). Zakaj niso uporabili kar na kraju samem dostopnega materiala in
čemu sploh služi zidana struktura, ki nima na videz nobene koristne funk-
cije, bo najverjetneje za vedno ostalo uganka. Le špekuliramo lahko, da je
bilo tu v daljni preteklosti mogoče kultno mesto in da se je oddaljeni spo-
min na takratno dogajanje nekako predrugačil v zgodbe o lintverju (Hrobat
2003; 2004; Hrobat Virloget 2010).
⁸ Po pričevanju domačina R. Lukovca je k izginjanju jezera še dodatno pripomogel močan
potres marca 1928.
134
