Page 18 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 18
ja Hrobat Virloget
jem bistvu (Halbwachs 1971). Zato »ni kolektivnega spomina, ki se ne bi
dogajal v prostorskem okviru, [. . .] saj nam daje [. . .] zgolj podoba prostora
zaradi svoje stabilnosti iluzijo, da se skozi čas sploh nismo spremenili in da
najdemo preteklost v sedanjosti« (Halbwachs 2001, 157, 176). V materialni
ureditvi življenjskega okolja se je utelesil namen nekdanjih ljudi, zaradi če-
sar bi vsakršen premik ali izbris v prevzeti konfiguraciji prostora pomenil
izgubo opore za tradicijo, ki priporoča skupino, se pravi izgubo edinega ra-
zloga za obstoj (Halbwachs 2001, 150–151; Hrobat 2010a, 36–37).
Halbwachsovo idejo, da je religiozni kolektivni spomin, ki se umešča v
»stabilnost materialnih stvari« preko simbolov, mogoče izbrisati le s fizič-
nim uničenjem kraja izvajanja kulta (Halbwachs 2001, 150–151, 172–173),
nazorno pokaže primer ljudstva Bororo iz Brazilije. Claude Lévi-Strauss je
opazil, da je celotna tradicija ljudstva predstavljena v strukturi krožne vasi.
Zapleteno načelo delitve vasi na dve polovici s središčno moško hišo in raz-
vrstitvijo klanov je urejalo celo vrsto socialnih vidikov in kultnih praks, od
poroke in pogrebov do pravil druženja, dedovanja itn. Misijonarji so spre-
videli pomen strukture za ohranjanje tradicij in spoznali, da je najprepri-
čljivejše orodje pokristjanjevanja razbitje prostorske strukture – da Bororci
zapustijo svoje vasi in se preselijo v vasi z vzporednimi hišami. Brez pro-
storske fiziognomije, v katero niso več umeščene njihove kompleksne tra-
dicije, se zdi, da so bili ljudje oropani načrta in so tako hitro izgubili stik s
tradicijo (Lévi-Strauss 2004, 207–214; Hrobat 2010a, 37).
Na kontinuiteto tradicij v prostoru se je naslonilo krščanstvo. Tako je bila
rimska poganska dediščina uporabljena kot medij za ojačitev avtoritete pa-
peža. Tradicije namreč niso statične in se prilagajajo zunanjim zahtevam
(Harvey 2001, 331). Ta ideja kontinuitete in nadzora določene dediščine je
jasna iz navodila sv. Gregorja Velikega, ki je krščanske misijonarje pozval,
»naj očistijo poganska svetišča in jih uporabijo kot cerkve«¹ (Harvey 2001,
331). Tudi pri vzpostavljanju ideje Svete dežele se je krščanske spomine vsa-
kič znova umestilo vanjo, kljub temu, da so bili pred tem ti že zabrisani (re-
cimo v času zasedbe muslimanov). Krščanski spomin je vsakemu obdobju
prilagajal svoje spomine na podrobnosti Kristusovega življenja in na kraje,
na katere so prilepili sodobne potrebe krščanstva. Krščanski spomini so
se umestili v starejše židovske lokalizirane spomine, s čimer je bil v začet-
kih krščanstva omogočen obstoj krščanske tradicije. Sčasoma je ravno z
umestitvijo v starejšo tradicijo krščanski kolektivni spomin pridobival na
avtoriteti, prestižu. Preroki sv. Abraham, sv. Jakob in Mojzes so tako do-
¹ Angleška beseda cleanse je verjetno uporabljena figurativno v pomenu očistiti greha.
18
jem bistvu (Halbwachs 1971). Zato »ni kolektivnega spomina, ki se ne bi
dogajal v prostorskem okviru, [. . .] saj nam daje [. . .] zgolj podoba prostora
zaradi svoje stabilnosti iluzijo, da se skozi čas sploh nismo spremenili in da
najdemo preteklost v sedanjosti« (Halbwachs 2001, 157, 176). V materialni
ureditvi življenjskega okolja se je utelesil namen nekdanjih ljudi, zaradi če-
sar bi vsakršen premik ali izbris v prevzeti konfiguraciji prostora pomenil
izgubo opore za tradicijo, ki priporoča skupino, se pravi izgubo edinega ra-
zloga za obstoj (Halbwachs 2001, 150–151; Hrobat 2010a, 36–37).
Halbwachsovo idejo, da je religiozni kolektivni spomin, ki se umešča v
»stabilnost materialnih stvari« preko simbolov, mogoče izbrisati le s fizič-
nim uničenjem kraja izvajanja kulta (Halbwachs 2001, 150–151, 172–173),
nazorno pokaže primer ljudstva Bororo iz Brazilije. Claude Lévi-Strauss je
opazil, da je celotna tradicija ljudstva predstavljena v strukturi krožne vasi.
Zapleteno načelo delitve vasi na dve polovici s središčno moško hišo in raz-
vrstitvijo klanov je urejalo celo vrsto socialnih vidikov in kultnih praks, od
poroke in pogrebov do pravil druženja, dedovanja itn. Misijonarji so spre-
videli pomen strukture za ohranjanje tradicij in spoznali, da je najprepri-
čljivejše orodje pokristjanjevanja razbitje prostorske strukture – da Bororci
zapustijo svoje vasi in se preselijo v vasi z vzporednimi hišami. Brez pro-
storske fiziognomije, v katero niso več umeščene njihove kompleksne tra-
dicije, se zdi, da so bili ljudje oropani načrta in so tako hitro izgubili stik s
tradicijo (Lévi-Strauss 2004, 207–214; Hrobat 2010a, 37).
Na kontinuiteto tradicij v prostoru se je naslonilo krščanstvo. Tako je bila
rimska poganska dediščina uporabljena kot medij za ojačitev avtoritete pa-
peža. Tradicije namreč niso statične in se prilagajajo zunanjim zahtevam
(Harvey 2001, 331). Ta ideja kontinuitete in nadzora določene dediščine je
jasna iz navodila sv. Gregorja Velikega, ki je krščanske misijonarje pozval,
»naj očistijo poganska svetišča in jih uporabijo kot cerkve«¹ (Harvey 2001,
331). Tudi pri vzpostavljanju ideje Svete dežele se je krščanske spomine vsa-
kič znova umestilo vanjo, kljub temu, da so bili pred tem ti že zabrisani (re-
cimo v času zasedbe muslimanov). Krščanski spomin je vsakemu obdobju
prilagajal svoje spomine na podrobnosti Kristusovega življenja in na kraje,
na katere so prilepili sodobne potrebe krščanstva. Krščanski spomini so
se umestili v starejše židovske lokalizirane spomine, s čimer je bil v začet-
kih krščanstva omogočen obstoj krščanske tradicije. Sčasoma je ravno z
umestitvijo v starejšo tradicijo krščanski kolektivni spomin pridobival na
avtoriteti, prestižu. Preroki sv. Abraham, sv. Jakob in Mojzes so tako do-
¹ Angleška beseda cleanse je verjetno uporabljena figurativno v pomenu očistiti greha.
18
