Page 19 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 19
Mitska krajina: razmisleki in smernice za Mitski park
bili krščansko svetost, od judovskega pa so ohranili le toliko, kolikor daje
verjeti, da je krščanstvo pognalo korenine iz starejše, hebrejske tradicije
(Halbwachs 1971, 117–164).
Umeščanje novih tradicij v starejšo dediščino z namenom prilaščanja
oziroma pridobivanja avtoritete v sodobnosti je mogoče zaslediti v vseh
časih in pri mnogih političnih ter religioznih sistemih (Harvey 2001). O
enakem priča epigrafski napis iz baze kipa cesarja Avgusta (14. st. n. št.) v
bližini Rodika, v Škocjanu, pri čemer beseda sacrum na njem odraža vladar-
ski kult. Rimska državna religija se je s tem umestila v prostor z izjemno
močno prazgodovinsko kultno tradicijo in ga s tem simbolno ter ritualno
obvladala (Slapšak 1999). Podobno izrabo simbolne moči dediščine za so-
dobne potrebe je moč zaslediti tudi v ustnem izročilu. Pri t. i. starovercih iz
Posočja (Hrobat Virloget 2019, 25–26) tako, recimo, preberemo, da je bila
cerkev sv. Jakoba na hribu pri vasi Zapotok zgrajena na predkrščanskem
sončnem svetišču po imenu Škeljak. Sveti kamen s podobo sonca in lune
ter s kamnitim risom okrog so razbili, namesto njega pa danes stoji cer-
kveni oltar (Medvešček 2015, 332). Nič nenavadnega ni zaznati nalaganja
kultnih plasti na enem mestu prek daljšega časa trajanja (Pleterski 2014),
kar pa je zanimivo pri staroverskem izročilu, pa je to, da se je spomin na to
tudi ohranil.
Pri tem nalaganju različnih simbolnih kultnih plasti eno na drugo ne gre
le za nove tradicije, ki se usidrajo v preteklo dediščino, temveč pogosto za
njihov soobstoj. Nekateri so pri slovanski mitologiji to imenovali dvoje-
verje (Pleterski 2014, 140; Belaj 1998, 120). Drugi raziskovalci pri prepletu
krščanskih in staroselskih tradicijah govorijo o kulturnih hibridih in para-
doksih, ki po eni strani odražajo konflikt med različnimi verovanji, konti-
nuiteto, po drugi pa prekinjajo s tradicijo in porajajo nove oblike verovanj
(Severi 2015, 291–326).
Paul Veyne je že pri antičnih Grkih pa tudi za sodobnost argumentiral,
da gre za različne resničnostne programe, pri čemer namesto o verovanjih
govori o resnicah. Raziskovalec antične mitologije razmišlja o pluralnosti
načinov verovanja ali pluralnosti meril resnice. Kot pomenljivo pripomni,
»Grk je postavil bogove ›na nebo‹, bil bi pa hudo presenečen, če bi jih tam
zares opazil« (Veyne 1998, 33). Vendar gre v tem primeru bolj za vpraša-
nje različnih resničnostnih programov, ki se ne mislijo na isti ravni. Strah
pred prikaznimi je namreč drugačen kot strah pred psom, saj gre za strah
pred vdorom nekega drugega sveta, s katerim se tudi z današnjimi znan-
stvenimi orodji ne moremo spopasti (Veyne 1998, 39–40, 127). Kot je nekdo
pripomnil pri pogovoru o strahu ponoči na pokopališčih, »ker nikoli ne veš,
19
bili krščansko svetost, od judovskega pa so ohranili le toliko, kolikor daje
verjeti, da je krščanstvo pognalo korenine iz starejše, hebrejske tradicije
(Halbwachs 1971, 117–164).
Umeščanje novih tradicij v starejšo dediščino z namenom prilaščanja
oziroma pridobivanja avtoritete v sodobnosti je mogoče zaslediti v vseh
časih in pri mnogih političnih ter religioznih sistemih (Harvey 2001). O
enakem priča epigrafski napis iz baze kipa cesarja Avgusta (14. st. n. št.) v
bližini Rodika, v Škocjanu, pri čemer beseda sacrum na njem odraža vladar-
ski kult. Rimska državna religija se je s tem umestila v prostor z izjemno
močno prazgodovinsko kultno tradicijo in ga s tem simbolno ter ritualno
obvladala (Slapšak 1999). Podobno izrabo simbolne moči dediščine za so-
dobne potrebe je moč zaslediti tudi v ustnem izročilu. Pri t. i. starovercih iz
Posočja (Hrobat Virloget 2019, 25–26) tako, recimo, preberemo, da je bila
cerkev sv. Jakoba na hribu pri vasi Zapotok zgrajena na predkrščanskem
sončnem svetišču po imenu Škeljak. Sveti kamen s podobo sonca in lune
ter s kamnitim risom okrog so razbili, namesto njega pa danes stoji cer-
kveni oltar (Medvešček 2015, 332). Nič nenavadnega ni zaznati nalaganja
kultnih plasti na enem mestu prek daljšega časa trajanja (Pleterski 2014),
kar pa je zanimivo pri staroverskem izročilu, pa je to, da se je spomin na to
tudi ohranil.
Pri tem nalaganju različnih simbolnih kultnih plasti eno na drugo ne gre
le za nove tradicije, ki se usidrajo v preteklo dediščino, temveč pogosto za
njihov soobstoj. Nekateri so pri slovanski mitologiji to imenovali dvoje-
verje (Pleterski 2014, 140; Belaj 1998, 120). Drugi raziskovalci pri prepletu
krščanskih in staroselskih tradicijah govorijo o kulturnih hibridih in para-
doksih, ki po eni strani odražajo konflikt med različnimi verovanji, konti-
nuiteto, po drugi pa prekinjajo s tradicijo in porajajo nove oblike verovanj
(Severi 2015, 291–326).
Paul Veyne je že pri antičnih Grkih pa tudi za sodobnost argumentiral,
da gre za različne resničnostne programe, pri čemer namesto o verovanjih
govori o resnicah. Raziskovalec antične mitologije razmišlja o pluralnosti
načinov verovanja ali pluralnosti meril resnice. Kot pomenljivo pripomni,
»Grk je postavil bogove ›na nebo‹, bil bi pa hudo presenečen, če bi jih tam
zares opazil« (Veyne 1998, 33). Vendar gre v tem primeru bolj za vpraša-
nje različnih resničnostnih programov, ki se ne mislijo na isti ravni. Strah
pred prikaznimi je namreč drugačen kot strah pred psom, saj gre za strah
pred vdorom nekega drugega sveta, s katerim se tudi z današnjimi znan-
stvenimi orodji ne moremo spopasti (Veyne 1998, 39–40, 127). Kot je nekdo
pripomnil pri pogovoru o strahu ponoči na pokopališčih, »ker nikoli ne veš,
19
