Page 20 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 20
ja Hrobat Virloget
kaj se bo zgodilo«. (Hrobat 2010a, 27, 32) Zato človek na kraju, kjer pravijo,
da straši, raje pospeši korak, zato se nekaterim zdi, da jih je umrli prišel
pozdravit,² in zato se ponoči raje izogibamo pokopališč (Hrobat 2010a, 32).
Človek je od vedno soočen z dvomom, pa čeprav naj bi danes prevladala re-
snica, ki jo imenujemo znanstvena, racionalna. Pa vendar se človek očitno
težko odloči za eno samo resnico oziroma, kot bi resnico v angleščini poi-
menovala Mattijs van der Port in Birgit Meyer (2018, 2), world-making ali
kulturno konstrukcijo resničnosti. In prav napetost med sprejemanjem in
dvomom je po Carlu Severiju (2015, 207–228, 242–243) bistvo vsakršnega
dejanja verovanja. V nasprotju s splošno veljavnim prepričanjem pri ver-
niku nikoli ne najdemo gotovosti. Severi, recimo, komentira raziskavo o
evropskem srednjeveškem čarovništvu Carla Ginsburga (1966), kjer obto-
ženci pred sodiščem definirajo verovanja na negativen način: »Ne vem, ali
čarovnice obstajajo.« S priznanjem, da ne vedo, ali čarovnice res obstajajo,
v resnici ne zanikajo krščanskih verovanj, ampak hkrati priznavajo obstoj
»nadnaravnih«³ bitij in jih postavljajo v nek nejasen prostor nekje med ve-
rovanjem in neverovanjem, v območje »morda verovanja« (angl. perhaps
belief ). Pri naravi verovanja gre tako bolj za dvom v obstoj kot za prepri-
čano vedenje.
Različni resničnostni programi so prepoznavni tudi v vprašanjih verova-
nja še pred nedavnim oziroma pri dilemi, kateri verovanjski sistem je »bolj
pravi«. Tako naj bi ob naročilu apotropejskih simbolov na kamnitih kolo-
nah v Lokvi na Krasu ljudje klesarju naročili izdelavo obeh tipov simbolov,
»krščansk[ih] in on[ih] po običaju« (Čok 2015, 106). Tako so navadno naro-
čali križ na sredini, na oba stebra pa »ta stare« simbole, med katerimi naj bi
imel vsak svojo funkcijo varovanja, od hiše in ljudi do živali (Čok 2015, 106–
107). To »plastenje« oziroma prepletanje različnih verovanjskih sistemov je
konstantni del verovanjskih praks. Primer tega jasno pokaže Peter Jordan
v raziskavi svete krajine pri ljudstvu Khanti v Sibiriji. Opaža namreč, da
se ljudje gibljejo med različnimi verovanjskimi diskurzi in fluidnimi iden-
titetami, ki so priklicani v različnih časih in v različnih kontekstih. Tako
se njihova domovanja, jurte, kažejo kot najbolj kozmopolitska, najbolj na-
² Poleg izročila, popisanega v Hrobat (2010a) mi je tudi gospa iz Lucije v intervjuju povedala
za doživetje, ko jo je kot otroka prišel pozdravit umrli oče. To videnje jo je pomirilo ozi-
roma rešilo otroških strahov, ko jo je bilo pred tem velikokrat strah neke nenavadne sence.
Intervju, opravljen 4. 7. 2014, hranjen v osebnem arhivu.
³ Pojem »nadnaravno« postavljam v narekovaj, saj gre pogosto le za kategorijo znanstvenega
diskurza, ki se ne nujno ujema s predstavami preučevanih, ki »nadnaravnega« in »narav-
nega« ne ločijo na isti način (glej razpravo v nadaljevanju in Mencej 2019).
20
kaj se bo zgodilo«. (Hrobat 2010a, 27, 32) Zato človek na kraju, kjer pravijo,
da straši, raje pospeši korak, zato se nekaterim zdi, da jih je umrli prišel
pozdravit,² in zato se ponoči raje izogibamo pokopališč (Hrobat 2010a, 32).
Človek je od vedno soočen z dvomom, pa čeprav naj bi danes prevladala re-
snica, ki jo imenujemo znanstvena, racionalna. Pa vendar se človek očitno
težko odloči za eno samo resnico oziroma, kot bi resnico v angleščini poi-
menovala Mattijs van der Port in Birgit Meyer (2018, 2), world-making ali
kulturno konstrukcijo resničnosti. In prav napetost med sprejemanjem in
dvomom je po Carlu Severiju (2015, 207–228, 242–243) bistvo vsakršnega
dejanja verovanja. V nasprotju s splošno veljavnim prepričanjem pri ver-
niku nikoli ne najdemo gotovosti. Severi, recimo, komentira raziskavo o
evropskem srednjeveškem čarovništvu Carla Ginsburga (1966), kjer obto-
ženci pred sodiščem definirajo verovanja na negativen način: »Ne vem, ali
čarovnice obstajajo.« S priznanjem, da ne vedo, ali čarovnice res obstajajo,
v resnici ne zanikajo krščanskih verovanj, ampak hkrati priznavajo obstoj
»nadnaravnih«³ bitij in jih postavljajo v nek nejasen prostor nekje med ve-
rovanjem in neverovanjem, v območje »morda verovanja« (angl. perhaps
belief ). Pri naravi verovanja gre tako bolj za dvom v obstoj kot za prepri-
čano vedenje.
Različni resničnostni programi so prepoznavni tudi v vprašanjih verova-
nja še pred nedavnim oziroma pri dilemi, kateri verovanjski sistem je »bolj
pravi«. Tako naj bi ob naročilu apotropejskih simbolov na kamnitih kolo-
nah v Lokvi na Krasu ljudje klesarju naročili izdelavo obeh tipov simbolov,
»krščansk[ih] in on[ih] po običaju« (Čok 2015, 106). Tako so navadno naro-
čali križ na sredini, na oba stebra pa »ta stare« simbole, med katerimi naj bi
imel vsak svojo funkcijo varovanja, od hiše in ljudi do živali (Čok 2015, 106–
107). To »plastenje« oziroma prepletanje različnih verovanjskih sistemov je
konstantni del verovanjskih praks. Primer tega jasno pokaže Peter Jordan
v raziskavi svete krajine pri ljudstvu Khanti v Sibiriji. Opaža namreč, da
se ljudje gibljejo med različnimi verovanjskimi diskurzi in fluidnimi iden-
titetami, ki so priklicani v različnih časih in v različnih kontekstih. Tako
se njihova domovanja, jurte, kažejo kot najbolj kozmopolitska, najbolj na-
² Poleg izročila, popisanega v Hrobat (2010a) mi je tudi gospa iz Lucije v intervjuju povedala
za doživetje, ko jo je kot otroka prišel pozdravit umrli oče. To videnje jo je pomirilo ozi-
roma rešilo otroških strahov, ko jo je bilo pred tem velikokrat strah neke nenavadne sence.
Intervju, opravljen 4. 7. 2014, hranjen v osebnem arhivu.
³ Pojem »nadnaravno« postavljam v narekovaj, saj gre pogosto le za kategorijo znanstvenega
diskurza, ki se ne nujno ujema s predstavami preučevanih, ki »nadnaravnega« in »narav-
nega« ne ločijo na isti način (glej razpravo v nadaljevanju in Mencej 2019).
20
