Page 22 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 22
ja Hrobat Virloget
jam Mencej sprašuje, koliko koncept »nadnaravnega« odseva emsko per-
spektivo, torej koliko so ljudje verjeli, da gre pri čarovniških dejanjih za
(izključno) »nadnaravna«. Ugotovila je, da ljudje v resnici niso jasno ločili
med »naravnimi« in »nadnaravnimi« dejanji, oba tipa dejanj sta bila do-
jeta kot čarovniška (Mencej 2020, 144, 155). Pri vprašanju soobstoja dveh
konceptov verskega pogleda na svet v okviru raziskave »nadnaravnih« bitij
v Dalmaciji folklorist Luka Šešo razmišlja, da je Cerkev prav s svojo bitko
proti »nadnaravnim« bitjem potrjevala njihov obstoj, pa čeprav jih je urad-
no negirala in prepovedovala verovanja v njih. V boju proti »nadnaravnim«
bitjem so bili vpleteni duhovniki in mnoge cerkvene ter krščanske prakse,
kot so molitve, plačevanja maš, posvečena voda ipd. Že cerkveno priznanje
obstoja padlih angelov z »nadnaravnimi« močmi, ki se pretvorijo v zla bi-
tja, hudiče, priča o tem, da »nadnaraven« ni le krščanski Bog. Obstoj drugih
»nadnaravnih« bitij je Cerkev priznavala z bojem proti čarovnicam, volko-
dlakom in drugim bajeslovnim bitjem. Izpoveden je primer hriba pri Do-
njih Raštanih, kjer so ljudje v želji pred tem, da bi se ubranili zlih namenov
štrig, ki naj bi se na hribu zbirale in strašile, nanj postavili kapelico Ma-
tere Božje. V želji po izkoreninjanju poganskih verovanj je Cerkev potrdila
njihov obstoj, pri čemer je poudarila njihovo povezavo s hudičem, proti ka-
teremu se lahko bori le Cerkev (Šešo 2016, 248–262).
Tudi v Rodiku je Cerkev ravno s svojo lastno bitko proti »nadnaravnemu«
bitju priznavala njegov obstoj. Duhovnik Matija Sila namreč omenja kr-
ščanske procesije vrh hriba Čuk k Jezeru (slika 1), »da so hudobo zarotili:
›Gospodine! Zateri ga in ubi ga, onega vraga, ki tu prebiva!‹, kajti od ondi je
prihajala večkrat nevihta.« (Sila 1882, 42) Po pričevanjih Matije Sile je bilo
do leta 1787 na hrib Čuk do 21 procesij letno, in sicer iz Rodika in Brezovice.
Še v 19. stoletju pa so te šege živele le še v spominih in skromnih material-
nih ostankih. Obred blagoslavljanja Jezera (zapisano v kroniki kot jus pa-
ludem benedicendi), ki ga je vodil župnik iz sosednje vasi in fare Brezovice,
je potekal ob kamnu z vklesanim križem, od katerega je bil po zapisu leta
1859 viden le še en kos (Slapšak 1997, 20; Peršolja 2000, 196; Hrobat 2004,
63–64; Medeot, Crevato in Margon 2021). »Nadnaravno« bitje je tako jasno
izenačeno z zlom, s hudičem, ki ga je Cerkev zaradi povzročanja naravnih
nesreč poskušala izkoreniniti s krščanskim obredjem, s čimer je zgolj potr-
dila njegov obstoj in ga demonizirala. Zaradi neposredne bližine antičnega
grobišča Pod Jezerom bi lahko v preživetju »nadnaravnega« bitja in pokri-
stjanjenju njegovega mesta sklepali, da je bilo mesto izvorno povezano z
nekim predkrščanskim kultom prebivalcev Ajdovščine nad Rodikom. Po-
menljivo se zdi tudi to, da sta v tradicijskih verovanjih kača (lintver) in
22
jam Mencej sprašuje, koliko koncept »nadnaravnega« odseva emsko per-
spektivo, torej koliko so ljudje verjeli, da gre pri čarovniških dejanjih za
(izključno) »nadnaravna«. Ugotovila je, da ljudje v resnici niso jasno ločili
med »naravnimi« in »nadnaravnimi« dejanji, oba tipa dejanj sta bila do-
jeta kot čarovniška (Mencej 2020, 144, 155). Pri vprašanju soobstoja dveh
konceptov verskega pogleda na svet v okviru raziskave »nadnaravnih« bitij
v Dalmaciji folklorist Luka Šešo razmišlja, da je Cerkev prav s svojo bitko
proti »nadnaravnim« bitjem potrjevala njihov obstoj, pa čeprav jih je urad-
no negirala in prepovedovala verovanja v njih. V boju proti »nadnaravnim«
bitjem so bili vpleteni duhovniki in mnoge cerkvene ter krščanske prakse,
kot so molitve, plačevanja maš, posvečena voda ipd. Že cerkveno priznanje
obstoja padlih angelov z »nadnaravnimi« močmi, ki se pretvorijo v zla bi-
tja, hudiče, priča o tem, da »nadnaraven« ni le krščanski Bog. Obstoj drugih
»nadnaravnih« bitij je Cerkev priznavala z bojem proti čarovnicam, volko-
dlakom in drugim bajeslovnim bitjem. Izpoveden je primer hriba pri Do-
njih Raštanih, kjer so ljudje v želji pred tem, da bi se ubranili zlih namenov
štrig, ki naj bi se na hribu zbirale in strašile, nanj postavili kapelico Ma-
tere Božje. V želji po izkoreninjanju poganskih verovanj je Cerkev potrdila
njihov obstoj, pri čemer je poudarila njihovo povezavo s hudičem, proti ka-
teremu se lahko bori le Cerkev (Šešo 2016, 248–262).
Tudi v Rodiku je Cerkev ravno s svojo lastno bitko proti »nadnaravnemu«
bitju priznavala njegov obstoj. Duhovnik Matija Sila namreč omenja kr-
ščanske procesije vrh hriba Čuk k Jezeru (slika 1), »da so hudobo zarotili:
›Gospodine! Zateri ga in ubi ga, onega vraga, ki tu prebiva!‹, kajti od ondi je
prihajala večkrat nevihta.« (Sila 1882, 42) Po pričevanjih Matije Sile je bilo
do leta 1787 na hrib Čuk do 21 procesij letno, in sicer iz Rodika in Brezovice.
Še v 19. stoletju pa so te šege živele le še v spominih in skromnih material-
nih ostankih. Obred blagoslavljanja Jezera (zapisano v kroniki kot jus pa-
ludem benedicendi), ki ga je vodil župnik iz sosednje vasi in fare Brezovice,
je potekal ob kamnu z vklesanim križem, od katerega je bil po zapisu leta
1859 viden le še en kos (Slapšak 1997, 20; Peršolja 2000, 196; Hrobat 2004,
63–64; Medeot, Crevato in Margon 2021). »Nadnaravno« bitje je tako jasno
izenačeno z zlom, s hudičem, ki ga je Cerkev zaradi povzročanja naravnih
nesreč poskušala izkoreniniti s krščanskim obredjem, s čimer je zgolj potr-
dila njegov obstoj in ga demonizirala. Zaradi neposredne bližine antičnega
grobišča Pod Jezerom bi lahko v preživetju »nadnaravnega« bitja in pokri-
stjanjenju njegovega mesta sklepali, da je bilo mesto izvorno povezano z
nekim predkrščanskim kultom prebivalcev Ajdovščine nad Rodikom. Po-
menljivo se zdi tudi to, da sta v tradicijskih verovanjih kača (lintver) in
22
