Page 24 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 24
ja Hrobat Virloget
Na izročilo o Čuku kot hribu, polnem vode, spominja vrsta votlih gor,
polnih vode, kot so Boč, Sv. Jošt, Konjiška gora, Gorjanci (Šmitek 2004,
48–49). Rodičani delu pod Ajdovščino pravijo Gura, medtem ko v Franci-
scejskem katastru Ajdovščine ni, je pa namesto nje in 350 m severno od
vrha ledinsko ime Na Hora (Na gori), kar je z vidika vidnosti arheološkega
naselja Ajdovščine čudno, in sicer da ni bila poimenovana oziroma poka-
zana piscem katastra v 19. stoletju (Kovačič 2021). Vitomir Belaj in Juraj
Belaj (2014, 164) ter Radoslav Katičić (2008) domnevajo, da Gora v mitski
krajini pogosto nastopa kot ime, ki poudarja splošne mitske značilnosti,
v smislu Gore nad gorami, na kateri živijo bogovi kot središče sveta, ozi-
roma kot pri Potoku pri Trebišćih, ki spominja na vse potoke. Na Krasu je
poznanih kar nekaj Gor s takim pomenom (npr. Nanos, Vremščica; Gura
nad Plešivico), katerih izročila nakazujejo na svetost oziroma na predkr-
ščanska ali krščanska kultna mesta vrh njih (Hrobat 2010a, 148–154; Čok
2012, 103). Vprašanje je, ali je tudi ta Gora/Gura povezana z nekim poseb-
nim pomenom, morda bolj v navezavi na ajdovske mitske prednamce.
Slovanska mitska krajina v Trebišćih pri Mošćenički Dragi
Zelo jasen spomin na nebeško (pra)slovansko božanstvo najdemo v hribu
Perun v hrvaškem delu čezmejnega Mitskega parka, ki stoji ravno nad vasjo
po imenu Trebišća. V stari ruski cerkveni književnosti se pogosto omenjata
Perun in njegovo trebišće, kar označuje mesto, na katero se mu prinaša
treba, kar je praslovanska beseda za »žrtev« (Katičić 2008, 306). Nadgradnja
hipoteze o povezavi Trebišć s Perunom je tudi mlin v zaselku, od katerega
imajo pomembno vlogo mlinski kamni, s katerimi naj bi v slovanskem mit-
skem izročilu Perun povzročal grmenje. Tretja točka mitske krajine je Ve-
les kot (pra)slovansko božanstvo podzemlja in imetja, živine, ki bi ga lahko
glede na izročilo o hudiču, ki se poleg zmaja in kače pogosto uporablja za
upodobitev Velesa, umestili v jame pod vasjo Potoki pod Perunom. Na tem
mestu, kilometer vzhodno od Trebišća, se nahaja stena na izviru Potoka s
pomenljivim imenom Voloski kuk. Podobno ime je Volosko na obali med
ki z ognjem omogoča kaljenje žita v marcu (Hrobat 2010a, 96–97). V Rodiku so pravili, da
»Marija wognjenica utkne glovnjo u zemljico. Tisti dan morajo rodiški otroci tekati bosi
okrog ognja pri Pili, na sredi Pula. Marija Ognjenica ima god 23. marca. Šele ko je ›glovnja‹
zemljo segrela, so Rodičani orali in sejali.« (Po pisnem sporočilu Jasne Majde Peršolja, 21. 10.
2020, del izročila povedal pokojni Klavdijo Babuder-Mrkelov.) Izročilo spominja na Ognjeno
Marijo iz Srbije in Bolgarije, ki velja za ženski korelat Peruna (Šmitek 2004, 119; Hrobat
2010, 96–97). Tudi tu je opazen pomen izročila v krajini, ko torej neko obredno dejanje
deluje, ko je postavljeno na pravo mesto v krajini.
24
Na izročilo o Čuku kot hribu, polnem vode, spominja vrsta votlih gor,
polnih vode, kot so Boč, Sv. Jošt, Konjiška gora, Gorjanci (Šmitek 2004,
48–49). Rodičani delu pod Ajdovščino pravijo Gura, medtem ko v Franci-
scejskem katastru Ajdovščine ni, je pa namesto nje in 350 m severno od
vrha ledinsko ime Na Hora (Na gori), kar je z vidika vidnosti arheološkega
naselja Ajdovščine čudno, in sicer da ni bila poimenovana oziroma poka-
zana piscem katastra v 19. stoletju (Kovačič 2021). Vitomir Belaj in Juraj
Belaj (2014, 164) ter Radoslav Katičić (2008) domnevajo, da Gora v mitski
krajini pogosto nastopa kot ime, ki poudarja splošne mitske značilnosti,
v smislu Gore nad gorami, na kateri živijo bogovi kot središče sveta, ozi-
roma kot pri Potoku pri Trebišćih, ki spominja na vse potoke. Na Krasu je
poznanih kar nekaj Gor s takim pomenom (npr. Nanos, Vremščica; Gura
nad Plešivico), katerih izročila nakazujejo na svetost oziroma na predkr-
ščanska ali krščanska kultna mesta vrh njih (Hrobat 2010a, 148–154; Čok
2012, 103). Vprašanje je, ali je tudi ta Gora/Gura povezana z nekim poseb-
nim pomenom, morda bolj v navezavi na ajdovske mitske prednamce.
Slovanska mitska krajina v Trebišćih pri Mošćenički Dragi
Zelo jasen spomin na nebeško (pra)slovansko božanstvo najdemo v hribu
Perun v hrvaškem delu čezmejnega Mitskega parka, ki stoji ravno nad vasjo
po imenu Trebišća. V stari ruski cerkveni književnosti se pogosto omenjata
Perun in njegovo trebišće, kar označuje mesto, na katero se mu prinaša
treba, kar je praslovanska beseda za »žrtev« (Katičić 2008, 306). Nadgradnja
hipoteze o povezavi Trebišć s Perunom je tudi mlin v zaselku, od katerega
imajo pomembno vlogo mlinski kamni, s katerimi naj bi v slovanskem mit-
skem izročilu Perun povzročal grmenje. Tretja točka mitske krajine je Ve-
les kot (pra)slovansko božanstvo podzemlja in imetja, živine, ki bi ga lahko
glede na izročilo o hudiču, ki se poleg zmaja in kače pogosto uporablja za
upodobitev Velesa, umestili v jame pod vasjo Potoki pod Perunom. Na tem
mestu, kilometer vzhodno od Trebišća, se nahaja stena na izviru Potoka s
pomenljivim imenom Voloski kuk. Podobno ime je Volosko na obali med
ki z ognjem omogoča kaljenje žita v marcu (Hrobat 2010a, 96–97). V Rodiku so pravili, da
»Marija wognjenica utkne glovnjo u zemljico. Tisti dan morajo rodiški otroci tekati bosi
okrog ognja pri Pili, na sredi Pula. Marija Ognjenica ima god 23. marca. Šele ko je ›glovnja‹
zemljo segrela, so Rodičani orali in sejali.« (Po pisnem sporočilu Jasne Majde Peršolja, 21. 10.
2020, del izročila povedal pokojni Klavdijo Babuder-Mrkelov.) Izročilo spominja na Ognjeno
Marijo iz Srbije in Bolgarije, ki velja za ženski korelat Peruna (Šmitek 2004, 119; Hrobat
2010, 96–97). Tudi tu je opazen pomen izročila v krajini, ko torej neko obredno dejanje
deluje, ko je postavljeno na pravo mesto v krajini.
24
