Page 28 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 28
ja Hrobat Virloget
Baba in njena umestitev v mitski krajini
Jasna primerjava z mitsko krajino okrog Trebišć je kamnit monolit na Ro-
diškem po imenu Baba (slika 2), ki je bila v dosedanjih raziskavah prepo-
znana kot ostanek najstarejše izpričanega ženskega (pra)slovanskega bo-
žanstva, Mokoš, vendar hkrati tudi neslovanskega mitskega lika v krajini.
Naj povzamem nekaj ključnih ugotovitev, saj je bilo o babah že veliko napi-
sanega. Babe kot kamniti monoliti ali deli pokrajine so na sploh povezani z
mokroto, njihovi vzdevki pa z blatom, »šmrkavostjo« ali deževnim vreme-
nom v slovanskem svetu ali Italiji (it. La vecchia). Pri tem je zanimivo, da
je tudi slovanska boginja Mokoš povezana z mokroto, vlago, vodo, dnom.
Na Krasu, v okolici Vipavske doline, v Istri in v Kvarneju so otroke strašili,
da bodo morali ob prvem odhodu mimo kamnite Babe slednjo poljubiti,
pihati v rit, odjesti njen »šmrkelj«, udariti s palico ipd., tako da je ta baje-
slovni lik igral vlogo družbene kontrole; zaradi strahu, sploh pred Babo iz
Trsta, so se otroci držali doma. V zvezi z babami so navadno zabeleženi tudi
različni rituali, darovanja, opazovanja ob solsticiju, kot, recimo, na Golcu v
Čičarji, na Velebitu ipd., Babja jama je bila na Posoškem v izročilu starover-
cev osrednja obredna točka v osrednjem tročanu.⁹ V slovanskem izročilu
ima baba mnogo pomenov, od ženskega bitja in demona atmosferskih po-
javov do povezav z različnimi nebesnimi telesi, zadnjim snopom žita, bole-
znimi, obrednim kruhom itd. Analiza njenih različnih besednih pomenov
v slovenskem jeziku je pokazala na njeno dvojnost med rodovitnostjo in
smrtjo: po eni strani označuje iztrošen, neploden vidik, po drugi strani pa
ploden, temeljni, vitalen element s spolno močjo (npr. nosilni element v
konstrukciji). Toponimi dele babinega telesa enačijo z elementi gora ozi-
roma krajine (Babin nos, Babino koleno, glava, kolk, popek . . .). Izročilo iz
Krasa in Ligurije v severni Italiji govori, da ko pade otrok na tla, poljubi
Babo. Baba torej ni nič drugega kot zemlja sama. V slovanskem svetu je
Baba povsod interpretirana kot spomin na edino praslovansko žensko bo-
žanstvo, Mokoš, pri čemer pa primerjave presegajo zgolj slovanski svet. Po-
dobna izročila o starkah, personificiranih v krajini, poznajo v Franciji kot
La vieille ali v severni Italiji kot La vecchia, kjer ravno tako nastopa v grote-
skni otroški folklori o poljubu ob prvem mimohodu, kot zadnji snop žita in
v napovedovanju deževnega vremena v po njej imenovanih hribih (Hrobat
Virloget 2013; 2015; Hrobat 2010a, 183–226; Pleterski 2014; več v Belaj in
Belaj 2014; Katičić 2011; Kropej 2008, 106–120; Toporov 2002, 42–53).
Veliko primerjav je bilo že nakazanih s folkloro v Franciji in Italiji (Hro-
⁹ O tročanih glej v nadaljevanju.
28
Baba in njena umestitev v mitski krajini
Jasna primerjava z mitsko krajino okrog Trebišć je kamnit monolit na Ro-
diškem po imenu Baba (slika 2), ki je bila v dosedanjih raziskavah prepo-
znana kot ostanek najstarejše izpričanega ženskega (pra)slovanskega bo-
žanstva, Mokoš, vendar hkrati tudi neslovanskega mitskega lika v krajini.
Naj povzamem nekaj ključnih ugotovitev, saj je bilo o babah že veliko napi-
sanega. Babe kot kamniti monoliti ali deli pokrajine so na sploh povezani z
mokroto, njihovi vzdevki pa z blatom, »šmrkavostjo« ali deževnim vreme-
nom v slovanskem svetu ali Italiji (it. La vecchia). Pri tem je zanimivo, da
je tudi slovanska boginja Mokoš povezana z mokroto, vlago, vodo, dnom.
Na Krasu, v okolici Vipavske doline, v Istri in v Kvarneju so otroke strašili,
da bodo morali ob prvem odhodu mimo kamnite Babe slednjo poljubiti,
pihati v rit, odjesti njen »šmrkelj«, udariti s palico ipd., tako da je ta baje-
slovni lik igral vlogo družbene kontrole; zaradi strahu, sploh pred Babo iz
Trsta, so se otroci držali doma. V zvezi z babami so navadno zabeleženi tudi
različni rituali, darovanja, opazovanja ob solsticiju, kot, recimo, na Golcu v
Čičarji, na Velebitu ipd., Babja jama je bila na Posoškem v izročilu starover-
cev osrednja obredna točka v osrednjem tročanu.⁹ V slovanskem izročilu
ima baba mnogo pomenov, od ženskega bitja in demona atmosferskih po-
javov do povezav z različnimi nebesnimi telesi, zadnjim snopom žita, bole-
znimi, obrednim kruhom itd. Analiza njenih različnih besednih pomenov
v slovenskem jeziku je pokazala na njeno dvojnost med rodovitnostjo in
smrtjo: po eni strani označuje iztrošen, neploden vidik, po drugi strani pa
ploden, temeljni, vitalen element s spolno močjo (npr. nosilni element v
konstrukciji). Toponimi dele babinega telesa enačijo z elementi gora ozi-
roma krajine (Babin nos, Babino koleno, glava, kolk, popek . . .). Izročilo iz
Krasa in Ligurije v severni Italiji govori, da ko pade otrok na tla, poljubi
Babo. Baba torej ni nič drugega kot zemlja sama. V slovanskem svetu je
Baba povsod interpretirana kot spomin na edino praslovansko žensko bo-
žanstvo, Mokoš, pri čemer pa primerjave presegajo zgolj slovanski svet. Po-
dobna izročila o starkah, personificiranih v krajini, poznajo v Franciji kot
La vieille ali v severni Italiji kot La vecchia, kjer ravno tako nastopa v grote-
skni otroški folklori o poljubu ob prvem mimohodu, kot zadnji snop žita in
v napovedovanju deževnega vremena v po njej imenovanih hribih (Hrobat
Virloget 2013; 2015; Hrobat 2010a, 183–226; Pleterski 2014; več v Belaj in
Belaj 2014; Katičić 2011; Kropej 2008, 106–120; Toporov 2002, 42–53).
Veliko primerjav je bilo že nakazanih s folkloro v Franciji in Italiji (Hro-
⁹ O tročanih glej v nadaljevanju.
28
