Page 30 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 30
ja Hrobat Virloget
na pustno nedeljo stekli do jame prosit starko za hrano (Bartolomé Pérez
in Gancedo 2014; 2015; 2016). Vsa ta zelo podobna izročila namigujejo na
to, da je bil mitski lik starke, pogosto povezan s krajino, zelo razširjen po
Evropi, ne le v slovanskem svetu, temveč tudi v romanskem, kar skoraj go-
tovo nakazuje tudi arhaičnost tega vseevropskega izročila.
Žal pa starosti izročil ni mogoče datirati, prav pri babi pa je mogoče
zaradi njenega materialnega vidika zaznati vsaj nekaj časovne globine z
okvirnimi datacijami. Najstarejša doslej znana monolitna Baba je namreč
narisana kot kamnita kolona na meji med Tinjanom in Sv. Lovrečem v Istri
na Hrvaškem, na meji med Beneško republiko in Avstrijo v notranjosti Is-
tre, in sicer na zemljevidu iz 18. stoletja oziroma po originalu iz 16. stoletja
(glej zemljevid v Panjek 2015, 124).¹¹ Še starejši pisni dokaz o verovanju v
Babo pa izhaja iz cerkve sv. Marije v Gračišću v hrvaškem delu Istre, kjer
je na notranji omet cerkve vrisana figura debele ženske s pripisom Stara
Baba Vukoša. Jelka Vince Palua domneva, da je nastala kot prošnja za ro-
dovitnost neke ženske, ki je še v 15. stoletju ohranila staro vero in vrisala
svojo prošnjo v še svež omet v votivni cerkvi device Marije, ki je pogosta
krščanska zamenjava za Mokoš oziroma Babo (Vince Pallua 2018).
Opaziti je mogoče, da so kamnite babe kot pomembne simbolne točke v
prostoru tudi označevale katastrske meje. Kot je bilo pokazano zgoraj, se
ena najstarejših kamnitih bab nahaja ne le na mejah katastrskih posesti,
ampak tudi na (nekdanji) državni meji. Kot bo vidno v nadaljevanju, so bile
meje v krajini posebnega simbolnega pomena, morda lahko rečemo celo
svetega značaja (Hrobat 2010a, 66–67; Risteski 2005, 216–217; Guettel Cole
2004, 67–68, 77; Dragan 1999, 42–45, 93, 99, 101). Samo v okolici sta taka
primera hrib in skala Železna babica na meji med Lokvijo in Povirjem na
Krasu (Hrobat 2010a, 67) ali skala po imenu Baba na meji med katastrskima
občinama Vrbovo in Jablanico, in sicer med naseljema Vrbovo in Vrbica v
bližini Ilirske Bistrice (Placer 2020, 216). Tudi ta Baba ima jasno krščansko
preobleko z železnim krščanskim križem in dvema podobama sv. Marije
(slika 3).
Gregor Kovačič me je opozoril, da je Baba na meji vrisana že v Franciscej-
skem katastru, pri čemer je pomenljivo ravno pod njo prečrtana beseda Na
Divin. Raziskovalci so namreč opazili določeno pomensko zvezo v krajini
med toponimi po imenu Baba in Deva. Domnevali so, da se za pogostimi
¹¹ Mejni kamen po imenu Baba med nekdanjima državnima ozemljema in hkrati katastrskimi
območji še danes stoji (glej Bradara idr. 2017); za informacijo se zahvaljujem Aleksandru
Panjeku.
30
na pustno nedeljo stekli do jame prosit starko za hrano (Bartolomé Pérez
in Gancedo 2014; 2015; 2016). Vsa ta zelo podobna izročila namigujejo na
to, da je bil mitski lik starke, pogosto povezan s krajino, zelo razširjen po
Evropi, ne le v slovanskem svetu, temveč tudi v romanskem, kar skoraj go-
tovo nakazuje tudi arhaičnost tega vseevropskega izročila.
Žal pa starosti izročil ni mogoče datirati, prav pri babi pa je mogoče
zaradi njenega materialnega vidika zaznati vsaj nekaj časovne globine z
okvirnimi datacijami. Najstarejša doslej znana monolitna Baba je namreč
narisana kot kamnita kolona na meji med Tinjanom in Sv. Lovrečem v Istri
na Hrvaškem, na meji med Beneško republiko in Avstrijo v notranjosti Is-
tre, in sicer na zemljevidu iz 18. stoletja oziroma po originalu iz 16. stoletja
(glej zemljevid v Panjek 2015, 124).¹¹ Še starejši pisni dokaz o verovanju v
Babo pa izhaja iz cerkve sv. Marije v Gračišću v hrvaškem delu Istre, kjer
je na notranji omet cerkve vrisana figura debele ženske s pripisom Stara
Baba Vukoša. Jelka Vince Palua domneva, da je nastala kot prošnja za ro-
dovitnost neke ženske, ki je še v 15. stoletju ohranila staro vero in vrisala
svojo prošnjo v še svež omet v votivni cerkvi device Marije, ki je pogosta
krščanska zamenjava za Mokoš oziroma Babo (Vince Pallua 2018).
Opaziti je mogoče, da so kamnite babe kot pomembne simbolne točke v
prostoru tudi označevale katastrske meje. Kot je bilo pokazano zgoraj, se
ena najstarejših kamnitih bab nahaja ne le na mejah katastrskih posesti,
ampak tudi na (nekdanji) državni meji. Kot bo vidno v nadaljevanju, so bile
meje v krajini posebnega simbolnega pomena, morda lahko rečemo celo
svetega značaja (Hrobat 2010a, 66–67; Risteski 2005, 216–217; Guettel Cole
2004, 67–68, 77; Dragan 1999, 42–45, 93, 99, 101). Samo v okolici sta taka
primera hrib in skala Železna babica na meji med Lokvijo in Povirjem na
Krasu (Hrobat 2010a, 67) ali skala po imenu Baba na meji med katastrskima
občinama Vrbovo in Jablanico, in sicer med naseljema Vrbovo in Vrbica v
bližini Ilirske Bistrice (Placer 2020, 216). Tudi ta Baba ima jasno krščansko
preobleko z železnim krščanskim križem in dvema podobama sv. Marije
(slika 3).
Gregor Kovačič me je opozoril, da je Baba na meji vrisana že v Franciscej-
skem katastru, pri čemer je pomenljivo ravno pod njo prečrtana beseda Na
Divin. Raziskovalci so namreč opazili določeno pomensko zvezo v krajini
med toponimi po imenu Baba in Deva. Domnevali so, da se za pogostimi
¹¹ Mejni kamen po imenu Baba med nekdanjima državnima ozemljema in hkrati katastrskimi
območji še danes stoji (glej Bradara idr. 2017); za informacijo se zahvaljujem Aleksandru
Panjeku.
30
