Page 25 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 25
Mitska krajina: razmisleki in smernice za Mitski park
Reko in Opatijo. Pri tem je vprašanje, ali obe imeni nimata zveze z imenom
slovanskega Velesa ali se pri razlagi imena napačno uporabljajo fonetični
zakoni. Vprašanje je, zakaj se staro rusko ime Volos za Velesa ne pojavlja
nikjer drugje na južnoslovanskem in zahodnoslovanskem območju, kjer se
pojavljajo le toponimi tipa Veles (Katičić 2008, 311–312; Belaj in Belaj 2014,
159–160). Na tem mestu so tri jame, kar ustreza predstavi, da je Velesovo
mesto v votlini, pri korenu hrasta, v jami pod goro, dol pri vodi. Ena od jam,
Potuklica, v izročilu velja za mesto »nadnaravnih« sil. Po pripovedi naj bi
na njenem vhodu v času procesije na telovo hudič nosil zlato, da bi ga sušil
na soncu. Še živi pričevalci so tudi govorili o tem, da jih je pri iskanju zlata v
tej jami nekaj močno prestrašilo, nekaj »nadnaravnega«, zaradi česar naj bi
se vrnili domov plešasti. Zanimivo, da je jama nasproti Perunove gore in ne
direktno pod njo, kar Radoslav Katičić pojasnjuje s tem, da je za razliko od
ostalih jam ta osončena, torej primerna za sušenje zlata. Znano je, da se Ve-
les v krščanski ikonografiji pojavlja kot hudič. Njegovo bogastvo je živina,
imetje, potemtakem tudi zlato. Kot kažejo ruska poganska zaklinjanja Gr-
kom v starem letopisu, Veles lahko vse pozlati. V tej sakralni krajini imamo
tako osnovne elemente slovanske mitologije: goro Perun, pod njo Velesovo
vodo spodaj, pod Gromovnikovo goro, mesto darovanja izpod gore, kjer je
hkrati tudi mlin na vodi, kjer je v sakralni interpelaciji mesto, kjer Gromov-
nik s kamnom ubije zmaja, Velesa (Katičić 2008, 305–312). Tretji element
širše mitske krajine bi lahko bilo žensko božanstvo po imenu Baba, inter-
pretirano kot praslovansko božanstvo Mokoš. Po eni izmed interpretacij
ga lahko prepoznamo v toponimu Babin grob, ki leži na vrhovih Učke pod
Velbatom in Suhim vrhom, pri čemer je tudi slednje pogosto mesto Peruna
(Katičić 2008, 312; Belaj in Belaj 2014, 159, 165).
Po drugi interpretaciji naj bi se žensko božanstvo nahajalo izven parka,
na rtu Volosko v cerkvi Blažene Device Marije na Trsatu (Belaj in Belaj
2014, 163–164). Vitomir in Juraj Belaj nakazujeta več mitskih krajin okrog
Peruna nad Trebišći, pri čemer je pomembno to, da so točke med seboj v
vizualnem kontaktu, ena je mikrovzorec z Mošćeničkim Perunom in Po-
tokom pod njim, druga pa je širši vzorec, kjer je hrib Perun eden od čle-
nov. V vizualnem kontaktu je Perun tudi s hribom Perunčevac, ki je ravno
nad Gračišćem v Istri, v zvezi s katerim bo v nadaljevanju omenjena naj-
starejša Baba v cerkvi Device Marije (Vince-Pallua 2018), in celo s paškim
sv. Vidom, tudi točko slovanske mitske krajine. Še en makrotrikotnik av-
torja imenujeta liburnijski, in sicer med Perunom, Voloskim in Trsatom.
Čeprav je pri slednjem kot večji od t. i. obrednega kota 23°, saj obsega 26°,
pravita, da ima pravilo lahko tudi odstopanja (Belaj in Belaj 2014, 178). Av-
25
Reko in Opatijo. Pri tem je vprašanje, ali obe imeni nimata zveze z imenom
slovanskega Velesa ali se pri razlagi imena napačno uporabljajo fonetični
zakoni. Vprašanje je, zakaj se staro rusko ime Volos za Velesa ne pojavlja
nikjer drugje na južnoslovanskem in zahodnoslovanskem območju, kjer se
pojavljajo le toponimi tipa Veles (Katičić 2008, 311–312; Belaj in Belaj 2014,
159–160). Na tem mestu so tri jame, kar ustreza predstavi, da je Velesovo
mesto v votlini, pri korenu hrasta, v jami pod goro, dol pri vodi. Ena od jam,
Potuklica, v izročilu velja za mesto »nadnaravnih« sil. Po pripovedi naj bi
na njenem vhodu v času procesije na telovo hudič nosil zlato, da bi ga sušil
na soncu. Še živi pričevalci so tudi govorili o tem, da jih je pri iskanju zlata v
tej jami nekaj močno prestrašilo, nekaj »nadnaravnega«, zaradi česar naj bi
se vrnili domov plešasti. Zanimivo, da je jama nasproti Perunove gore in ne
direktno pod njo, kar Radoslav Katičić pojasnjuje s tem, da je za razliko od
ostalih jam ta osončena, torej primerna za sušenje zlata. Znano je, da se Ve-
les v krščanski ikonografiji pojavlja kot hudič. Njegovo bogastvo je živina,
imetje, potemtakem tudi zlato. Kot kažejo ruska poganska zaklinjanja Gr-
kom v starem letopisu, Veles lahko vse pozlati. V tej sakralni krajini imamo
tako osnovne elemente slovanske mitologije: goro Perun, pod njo Velesovo
vodo spodaj, pod Gromovnikovo goro, mesto darovanja izpod gore, kjer je
hkrati tudi mlin na vodi, kjer je v sakralni interpelaciji mesto, kjer Gromov-
nik s kamnom ubije zmaja, Velesa (Katičić 2008, 305–312). Tretji element
širše mitske krajine bi lahko bilo žensko božanstvo po imenu Baba, inter-
pretirano kot praslovansko božanstvo Mokoš. Po eni izmed interpretacij
ga lahko prepoznamo v toponimu Babin grob, ki leži na vrhovih Učke pod
Velbatom in Suhim vrhom, pri čemer je tudi slednje pogosto mesto Peruna
(Katičić 2008, 312; Belaj in Belaj 2014, 159, 165).
Po drugi interpretaciji naj bi se žensko božanstvo nahajalo izven parka,
na rtu Volosko v cerkvi Blažene Device Marije na Trsatu (Belaj in Belaj
2014, 163–164). Vitomir in Juraj Belaj nakazujeta več mitskih krajin okrog
Peruna nad Trebišći, pri čemer je pomembno to, da so točke med seboj v
vizualnem kontaktu, ena je mikrovzorec z Mošćeničkim Perunom in Po-
tokom pod njim, druga pa je širši vzorec, kjer je hrib Perun eden od čle-
nov. V vizualnem kontaktu je Perun tudi s hribom Perunčevac, ki je ravno
nad Gračišćem v Istri, v zvezi s katerim bo v nadaljevanju omenjena naj-
starejša Baba v cerkvi Device Marije (Vince-Pallua 2018), in celo s paškim
sv. Vidom, tudi točko slovanske mitske krajine. Še en makrotrikotnik av-
torja imenujeta liburnijski, in sicer med Perunom, Voloskim in Trsatom.
Čeprav je pri slednjem kot večji od t. i. obrednega kota 23°, saj obsega 26°,
pravita, da ima pravilo lahko tudi odstopanja (Belaj in Belaj 2014, 178). Av-
25
