Page 26 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 26
ja Hrobat Virloget
torja namreč potrjujeta hipotezo Andreja Pleterskega na več primerih, in
sicer da se mitske točke povezujejo v trikotnik, kjer se ponavlja kot 23°. Ta
je enak kotu med osjo Zemljinega vrtenja in pravokotnico na ravnino Ze-
mljine orbite okoli Sonca. Zaradi tega kota imamo med drugim letne čase
ter enakonočji in sončna obrata kot skrajnosti. Na simbolni strani ta kot
označuje razmerje 1 : 2. Smisel simbolike Pleterski prepoznava v vzposta-
vljanju razmerij med božanstvi kot utelešenju naravnih sil in s tem dosega-
nju pravilnega ravnotežja narave (Pleterski 2014, 11–12; Belaj in Belaj 2014,
x vi i i). Hipoteza je bila sicer deležna kritike (Bilić 2020), vendar o tem po-
teka diskusija (Pleterski v tisku). Stranica tega t. i. liburnijskega kota sega
iz vrha Peruna v kanjon Rječine, kjer naj bi bilo pod impozantno trsatsko
steno Velesovo mesto, a nad njo je pomenljivo postavljena cerkev sv. Jurija,
po rekonstrukciji slovanske mitologije Velesovega posinovljeneca. Izročilo
se na tem mestu navezuje tudi na Marijo, ki naj bi se zaradi brezbožnosti
umaknila drugam, pri čemer se postavlja vprašanje, če brezbožno pomeni
pogansko. Volosko je tako točka Mokoš, pri čemer avtorja ugotavljata, da
ime nima mitskega ozadja, temveč izhaja iz volov, ki so tam pretovarjali
blago. Mokoš je tako v mitskem trikotniku skupaj s Perunom od Velesa
ločena z vodo (Belaj in Belaj 2014, 157–166). Zdi se, da je povezav znotraj
mitske krajine res lahko več, na kar med drugim nakazuje tudi toponim,
ki sem ga opazila v Ekomuzeju Mošćenička draga, kjer je med toponimi na
obali okrog mesta naveden tudi rt po imenu Mića Baba, Vela Baba, Puntica.
Tem analizam je potrebno dodati vzorec, ki po svoji podobni strukturi
potrjuje, da gre pri manjši mitski pokrajini okrog Peruna in Trebišć za po-
novljajoč vzorčen pojav slovanske mitske krajine. Po vzorcu toponimov je
namreč zelo podobna mitska krajina okrog Števerjana/San Floriano del
Collio na Goriškem v Italiji, kjer se lahko sluti celo kombinacijo obeh tipov
mitskih toponimov, tako rodiških kot trebiških. Slovanske mitske krajine
so sicer razprostranjene povsod (Belaj in Belaj 2014; Pleterski 2014; Belaj
idr. 2018; Čausidis 2008 itd.), vendar gre pri teh dveh za veliko primerlji-
vost, ki lahko potrjuje podobna mitska ozadja.
V Števerjanu imamo na eni strani slovanske mitske toponime, ki kažejo
na podoben vzorec kot pri Trebišćih – Trebežišče in nad njim hrib Kresav-
nik (Klemše idr. 1999; Hrobat 2010a, 217), pri čemer se Kresavnik v sloven-
skem izročilu pogosto pojavlja kot oblika Gromovnika, ki kreše z ognjem,
kamnom (Mikhailov 2002; Kropej 2008, 58–75; Šmitek 2004, 139–178; Ple-
terski 2014, 100–101; prim. Čok 2012, 38),⁷ kar lahko primerjamo z goro
⁷ Zmago Šmitek je ekstatičnega kresnika iz slovenskega in hrvaškega pripovednega izročila
26
torja namreč potrjujeta hipotezo Andreja Pleterskega na več primerih, in
sicer da se mitske točke povezujejo v trikotnik, kjer se ponavlja kot 23°. Ta
je enak kotu med osjo Zemljinega vrtenja in pravokotnico na ravnino Ze-
mljine orbite okoli Sonca. Zaradi tega kota imamo med drugim letne čase
ter enakonočji in sončna obrata kot skrajnosti. Na simbolni strani ta kot
označuje razmerje 1 : 2. Smisel simbolike Pleterski prepoznava v vzposta-
vljanju razmerij med božanstvi kot utelešenju naravnih sil in s tem dosega-
nju pravilnega ravnotežja narave (Pleterski 2014, 11–12; Belaj in Belaj 2014,
x vi i i). Hipoteza je bila sicer deležna kritike (Bilić 2020), vendar o tem po-
teka diskusija (Pleterski v tisku). Stranica tega t. i. liburnijskega kota sega
iz vrha Peruna v kanjon Rječine, kjer naj bi bilo pod impozantno trsatsko
steno Velesovo mesto, a nad njo je pomenljivo postavljena cerkev sv. Jurija,
po rekonstrukciji slovanske mitologije Velesovega posinovljeneca. Izročilo
se na tem mestu navezuje tudi na Marijo, ki naj bi se zaradi brezbožnosti
umaknila drugam, pri čemer se postavlja vprašanje, če brezbožno pomeni
pogansko. Volosko je tako točka Mokoš, pri čemer avtorja ugotavljata, da
ime nima mitskega ozadja, temveč izhaja iz volov, ki so tam pretovarjali
blago. Mokoš je tako v mitskem trikotniku skupaj s Perunom od Velesa
ločena z vodo (Belaj in Belaj 2014, 157–166). Zdi se, da je povezav znotraj
mitske krajine res lahko več, na kar med drugim nakazuje tudi toponim,
ki sem ga opazila v Ekomuzeju Mošćenička draga, kjer je med toponimi na
obali okrog mesta naveden tudi rt po imenu Mića Baba, Vela Baba, Puntica.
Tem analizam je potrebno dodati vzorec, ki po svoji podobni strukturi
potrjuje, da gre pri manjši mitski pokrajini okrog Peruna in Trebišć za po-
novljajoč vzorčen pojav slovanske mitske krajine. Po vzorcu toponimov je
namreč zelo podobna mitska krajina okrog Števerjana/San Floriano del
Collio na Goriškem v Italiji, kjer se lahko sluti celo kombinacijo obeh tipov
mitskih toponimov, tako rodiških kot trebiških. Slovanske mitske krajine
so sicer razprostranjene povsod (Belaj in Belaj 2014; Pleterski 2014; Belaj
idr. 2018; Čausidis 2008 itd.), vendar gre pri teh dveh za veliko primerlji-
vost, ki lahko potrjuje podobna mitska ozadja.
V Števerjanu imamo na eni strani slovanske mitske toponime, ki kažejo
na podoben vzorec kot pri Trebišćih – Trebežišče in nad njim hrib Kresav-
nik (Klemše idr. 1999; Hrobat 2010a, 217), pri čemer se Kresavnik v sloven-
skem izročilu pogosto pojavlja kot oblika Gromovnika, ki kreše z ognjem,
kamnom (Mikhailov 2002; Kropej 2008, 58–75; Šmitek 2004, 139–178; Ple-
terski 2014, 100–101; prim. Čok 2012, 38),⁷ kar lahko primerjamo z goro
⁷ Zmago Šmitek je ekstatičnega kresnika iz slovenskega in hrvaškega pripovednega izročila
26
