Page 85 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 85
Slika Rodika izpred dveh stoletij
darje povezuje s kasnejšimi rodbinami v Rodiku, pri čemer navaja delitve
in dedovanja, in sicer na podlagi kombinacije pisnih in ustnih virov. Sklad-
nost obeh rezultatov bi lahko bila zadostna osnova za hipotezo, da so se
rodiške hubne domačije nahajale v navedenih vaških četrtih, kar bi bilo po
svoje logično tudi z logističnega vidika, saj se nahajajo najbližje vaškemu
polju. V rekonstrukcijo procesa delitev hub skozi stoletja pa ne bomo šli,
ne le zaradi tega, ker bi se lahko oprli samo na Peršoljine navedbe, brez
lastnega izvirnega prispevka, temveč predvsem zaradi že omenjenega opa-
žanja cenitvenih komisarjev gospostva, da nihče izmed gospodarjev hub
iz urbarja 1574 leta 1620 ni bil več pri življenju, da so medtem »nekatere
hube tri- ali štirikrat prešle v druge roke in da jih je bila večina tudi razde-
ljena na več delov« (Panjek 2002, 51; Cova 2009, 117). Ta informacija se nam
zdi zadosten razlog za opreznost pri povezovanju starih hub s kmetijami v
17., 18. in končno na začetku 19. stoletja, to je v času nastanka Franciscej-
skega katastra, ki je naše izhodišče. V vsakem primeru velja opozoriti še
na to, da priimki posestnikov, navedeni v katastru, ne ustrezajo tistim iz
urbarja, ker so se medtem nekateri spremenili (npr. iz vzdevka), v drugih
primerih pa so nov priimek prinesli ti, ki so se primožili na kmetijo brez
moškega dediča, kot to na več mestih nazorno prikaže Peršolja.
Na osnovi iste izhodiščne predpostavke bi bilo na drugi strani mogoče
sklepati, da v vaških četrtih, katerih hišni gospodarji v Franciscejskem ka-
tastru izkazujejo najmanjše število parcel na rodovitnem polju, izvorno ni
bilo hubnih domačij, kar se sklada tudi z logistično situacijo, saj se Podluza
in Plajnar nahajata višje v bregu, najdlje od polja. Tudi v tem primeru je
tovrstno interpretacijo mogoče potrditi z informacijami, ki jih na več me-
stih navaja Peršolja, in sicer da sta bili Podluza in Plajnar četrti »obrtnikov«
in »kajžarjev« (podružnikov), torej gospodinjstev z manj zemlje in vsaj iz-
vorno takih, pri katerih kmetovanje ni bilo osrednji vir dohodka ter niso
izhajali iz prvotnih hub, temveč iz podružnikov in kasnejših priseljencev.
Povzemam nekaj tovrstnih navedb (Peršolja 2009, 41, 82, 154, 189-190, 198,
205, 305):
Kovačevi so se naselili v Podluzi, med kovačema Krameričem (Friž-
cem) in Marinčičem, kjer so stanovali rodiški obrtniki in kajžarji. [. . .]
Prej so Marinščevi imeli hišo v Podluzi [. . .] niso imeli zemlje [. . .] so
bili kovači. Hišo naj bi sezidali Marinščevi na najpomembnejši kri-
žpoti in ob ostalih obrtniških hišah. Kovači so bili tam v Podluzi še
Kovačevi in Frižčevi. Sosedje Brcelovi so bili kamnoseki in stavbarji.
[. . .] Frižčevi so stanovali nad Plajnarjem, kjer so živeli rodiški obr-
85
darje povezuje s kasnejšimi rodbinami v Rodiku, pri čemer navaja delitve
in dedovanja, in sicer na podlagi kombinacije pisnih in ustnih virov. Sklad-
nost obeh rezultatov bi lahko bila zadostna osnova za hipotezo, da so se
rodiške hubne domačije nahajale v navedenih vaških četrtih, kar bi bilo po
svoje logično tudi z logističnega vidika, saj se nahajajo najbližje vaškemu
polju. V rekonstrukcijo procesa delitev hub skozi stoletja pa ne bomo šli,
ne le zaradi tega, ker bi se lahko oprli samo na Peršoljine navedbe, brez
lastnega izvirnega prispevka, temveč predvsem zaradi že omenjenega opa-
žanja cenitvenih komisarjev gospostva, da nihče izmed gospodarjev hub
iz urbarja 1574 leta 1620 ni bil več pri življenju, da so medtem »nekatere
hube tri- ali štirikrat prešle v druge roke in da jih je bila večina tudi razde-
ljena na več delov« (Panjek 2002, 51; Cova 2009, 117). Ta informacija se nam
zdi zadosten razlog za opreznost pri povezovanju starih hub s kmetijami v
17., 18. in končno na začetku 19. stoletja, to je v času nastanka Franciscej-
skega katastra, ki je naše izhodišče. V vsakem primeru velja opozoriti še
na to, da priimki posestnikov, navedeni v katastru, ne ustrezajo tistim iz
urbarja, ker so se medtem nekateri spremenili (npr. iz vzdevka), v drugih
primerih pa so nov priimek prinesli ti, ki so se primožili na kmetijo brez
moškega dediča, kot to na več mestih nazorno prikaže Peršolja.
Na osnovi iste izhodiščne predpostavke bi bilo na drugi strani mogoče
sklepati, da v vaških četrtih, katerih hišni gospodarji v Franciscejskem ka-
tastru izkazujejo najmanjše število parcel na rodovitnem polju, izvorno ni
bilo hubnih domačij, kar se sklada tudi z logistično situacijo, saj se Podluza
in Plajnar nahajata višje v bregu, najdlje od polja. Tudi v tem primeru je
tovrstno interpretacijo mogoče potrditi z informacijami, ki jih na več me-
stih navaja Peršolja, in sicer da sta bili Podluza in Plajnar četrti »obrtnikov«
in »kajžarjev« (podružnikov), torej gospodinjstev z manj zemlje in vsaj iz-
vorno takih, pri katerih kmetovanje ni bilo osrednji vir dohodka ter niso
izhajali iz prvotnih hub, temveč iz podružnikov in kasnejših priseljencev.
Povzemam nekaj tovrstnih navedb (Peršolja 2009, 41, 82, 154, 189-190, 198,
205, 305):
Kovačevi so se naselili v Podluzi, med kovačema Krameričem (Friž-
cem) in Marinčičem, kjer so stanovali rodiški obrtniki in kajžarji. [. . .]
Prej so Marinščevi imeli hišo v Podluzi [. . .] niso imeli zemlje [. . .] so
bili kovači. Hišo naj bi sezidali Marinščevi na najpomembnejši kri-
žpoti in ob ostalih obrtniških hišah. Kovači so bili tam v Podluzi še
Kovačevi in Frižčevi. Sosedje Brcelovi so bili kamnoseki in stavbarji.
[. . .] Frižčevi so stanovali nad Plajnarjem, kjer so živeli rodiški obr-
85
