Page 190 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 190
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
Da ob prihodu prvih priseljencev v Istro »nič ni bilo zgrajeno«, odraža
stanje v coni B st o, kjer kljub nekaterim urbanističnim načrtom prenove
pred letom 1950 zaradi nejasnosti usode tega ozemlja ni bilo nikakršnih
večjih arhitekturnih načrtov novogradenj. Zato se je obsežno urbanistično
načrtovanje začelo šele po Londonskem memorandumu, ko je bila konč-
no zapečatena nacionalna pripadnost tega dela Istre, pri čemer je na obeh
straneh meje arhitektura postala orodje nacionalnega in ideološkega ozna-
čevanja prostora (Čebron Lipovec 2019, 201–202, 220).
Simbolne meje v istrski družbi
Družbene meje med ljudmi iste etnične pripadnosti
Predaja stanovanj priseljencem v uporabo je bil eden izmed močnih de-
javnikov, ki so ustvarjali oz. poglabljali simbolne meje med priseljenci in
tistimi, ki so ostali v Istri. Kot so pokazale sorodne raziskave pri »izme-
njavah prebivalstva« hrvaških in srbskih ter turških in grških beguncev, si,
čeprav iste nacionalne pripadnosti, priseljenci in staroselci vzajemno po-
tegnejo simbolno mejo drug z drugim (Čapo Žmegač 2010, 189–192; Čapo
2015; Hirschon 1989, 30–35).
Renée Hirschon je bila pri študiju »izmenjave« prebivalstva med Grčijo
in Turčijo po balkanskih vojnah prva antropologinja, ki je opozorila, da ista
etnična pripadnost migrantov in gostiteljske populacije ne olajša integraci-
je, temveč so pomembnejši drugi elementi družbenega življenja. Kljub svo-
ji isti etnični pripadnosti priseljenci tako ostajajo »drugi« (Hirschon 1989;
Čapo 2015). Podoben odpor do priseljencev iste etnične pripadnosti smo že
omenili pri odnosu domačinov v Italiji do ezulov (Fakin in Jerman 2004) in
isto je bilo moč zaslediti v komentarju Marka o tem, kako so v Jugoslaviji
sprejemali slovenske politične begunce iz Italije v času fašizma. Prav tako
je iz komentarjev sogovornikov jasno razvidno, da so bonitete prišlekom,
s katerimi so oblasti poskušale zvabiti na istrski »divji zahod«, šle močno
v nos domačinom. O tem govori pripomba istrskega domačina slovenskih
korenin:
Priseljenci so dobili zastonj stanovanja, cele kmetije! So jih kar nare-
dli gospodarje! So delali kolektive. Tisti, ki niso bili vredni nič, so šli v
kolektive. So šli s harmoniko in zastavo v njivo!!! [Zapis iz terenskega
dnevnika.]
Ne le, da so se istrski kmetje norčevali iz takega početja, ki ni sovpadalo
z ustaljenimi kmečkimi normami, z nejevero so opazovali neprilagojenost
188
Da ob prihodu prvih priseljencev v Istro »nič ni bilo zgrajeno«, odraža
stanje v coni B st o, kjer kljub nekaterim urbanističnim načrtom prenove
pred letom 1950 zaradi nejasnosti usode tega ozemlja ni bilo nikakršnih
večjih arhitekturnih načrtov novogradenj. Zato se je obsežno urbanistično
načrtovanje začelo šele po Londonskem memorandumu, ko je bila konč-
no zapečatena nacionalna pripadnost tega dela Istre, pri čemer je na obeh
straneh meje arhitektura postala orodje nacionalnega in ideološkega ozna-
čevanja prostora (Čebron Lipovec 2019, 201–202, 220).
Simbolne meje v istrski družbi
Družbene meje med ljudmi iste etnične pripadnosti
Predaja stanovanj priseljencem v uporabo je bil eden izmed močnih de-
javnikov, ki so ustvarjali oz. poglabljali simbolne meje med priseljenci in
tistimi, ki so ostali v Istri. Kot so pokazale sorodne raziskave pri »izme-
njavah prebivalstva« hrvaških in srbskih ter turških in grških beguncev, si,
čeprav iste nacionalne pripadnosti, priseljenci in staroselci vzajemno po-
tegnejo simbolno mejo drug z drugim (Čapo Žmegač 2010, 189–192; Čapo
2015; Hirschon 1989, 30–35).
Renée Hirschon je bila pri študiju »izmenjave« prebivalstva med Grčijo
in Turčijo po balkanskih vojnah prva antropologinja, ki je opozorila, da ista
etnična pripadnost migrantov in gostiteljske populacije ne olajša integraci-
je, temveč so pomembnejši drugi elementi družbenega življenja. Kljub svo-
ji isti etnični pripadnosti priseljenci tako ostajajo »drugi« (Hirschon 1989;
Čapo 2015). Podoben odpor do priseljencev iste etnične pripadnosti smo že
omenili pri odnosu domačinov v Italiji do ezulov (Fakin in Jerman 2004) in
isto je bilo moč zaslediti v komentarju Marka o tem, kako so v Jugoslaviji
sprejemali slovenske politične begunce iz Italije v času fašizma. Prav tako
je iz komentarjev sogovornikov jasno razvidno, da so bonitete prišlekom,
s katerimi so oblasti poskušale zvabiti na istrski »divji zahod«, šle močno
v nos domačinom. O tem govori pripomba istrskega domačina slovenskih
korenin:
Priseljenci so dobili zastonj stanovanja, cele kmetije! So jih kar nare-
dli gospodarje! So delali kolektive. Tisti, ki niso bili vredni nič, so šli v
kolektive. So šli s harmoniko in zastavo v njivo!!! [Zapis iz terenskega
dnevnika.]
Ne le, da so se istrski kmetje norčevali iz takega početja, ki ni sovpadalo
z ustaljenimi kmečkimi normami, z nejevero so opazovali neprilagojenost
188
