Page 101 - Napoteni delavci med regulativo in prakso
P. 101
7 Sklep
Napotovanje delavcev na območju eu je neločljivo povezano s svobodo
opravljanja storitev kot eno izmed štirih temeljnih ekonomskih svobo-
ščin, na katerih pravzaprav sloni celotno delovanje skupnega trga eu. V
praksi napotovanje pomeni, da lahko podjetja za izpolnitev svojih po-
godbenih obveznosti svoje delavce začasno pošljejo (napotijo) v drugo
državo članico e u. Napotovanje delavcev poganjata dva prevladujoča
motiva. Prvi motiv oziroma razlog je v različnih stroških dela med dr-
žavami, zaradi česar napotovanje poteka iz držav z nizkimi stroški dela v
države z višjimi stroški dela. Zaradi razlik v stroških dela in konkurenč-
nosti držav z nižjimi stroški dela (plače, prispevki za socialno varnost
ipd.) se pomemben delež napotitev odvija znotraj panog, kot sta grad-
beništvo in transport. Drugi motiv pa je pomanjkanje visoko specializi-
rane delovne sile v določenih sektorjih gospodarstva. Tovrstno napoto-
vanje je značilno v dejavnostih z visoko dodano vrednostjo, ki temeljijo
na znanju, kakršno zahtevajo inženiring, finančne storitve, farmacija
ipd., ki zaposlujejo predvsem visoko specializirano delovno silo.
Zakonodaja, ki jo morajo delodajalci upoštevati pri napotitvah delav-
cev, je zelo kompleksna, saj zajema tako evropsko kakor tudi nacionalne
zakonodaje. V okviru evropske zakonodaje gre za pravila na področju
koordinacije sistemov socialne varnosti (Uredba 883/2004 s spremem-
bami in njena izvedbena Uredba 987/2009) ter za pravila, ki urejajo po-
goje za napotovanje ter minimalne pravice napotenih delavcev (Direk-
tiva 96/71/e s s spremembami, njena izvedbena Direktiva 2014/67/e u
ter Direktiva 2018/957). Slovenska zakonodaja pa pogoje in postopke
za napotovanje delavcev ter njihove pravice ureja v Zakonu o delovnih
razmerjih, Zakonu o čezmejnem izvajanju storitev, Zakonu o zaposlova-
nju, samozaposlovanju in delu tujcev, Zakonu o urejanju trga dela, Za-
konu o varnosti in zdravju pri delu, Zakonu o minimalni plači, Zakonu o
pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter v kolektivnih pogodbah.
Pravni režim v primeru opravljanja storitev v drugi državi članici, ki
se izvaja z napotenimi delavci, lahko ponazorimo z dvema sklopoma, od
101
Napotovanje delavcev na območju eu je neločljivo povezano s svobodo
opravljanja storitev kot eno izmed štirih temeljnih ekonomskih svobo-
ščin, na katerih pravzaprav sloni celotno delovanje skupnega trga eu. V
praksi napotovanje pomeni, da lahko podjetja za izpolnitev svojih po-
godbenih obveznosti svoje delavce začasno pošljejo (napotijo) v drugo
državo članico e u. Napotovanje delavcev poganjata dva prevladujoča
motiva. Prvi motiv oziroma razlog je v različnih stroških dela med dr-
žavami, zaradi česar napotovanje poteka iz držav z nizkimi stroški dela v
države z višjimi stroški dela. Zaradi razlik v stroških dela in konkurenč-
nosti držav z nižjimi stroški dela (plače, prispevki za socialno varnost
ipd.) se pomemben delež napotitev odvija znotraj panog, kot sta grad-
beništvo in transport. Drugi motiv pa je pomanjkanje visoko specializi-
rane delovne sile v določenih sektorjih gospodarstva. Tovrstno napoto-
vanje je značilno v dejavnostih z visoko dodano vrednostjo, ki temeljijo
na znanju, kakršno zahtevajo inženiring, finančne storitve, farmacija
ipd., ki zaposlujejo predvsem visoko specializirano delovno silo.
Zakonodaja, ki jo morajo delodajalci upoštevati pri napotitvah delav-
cev, je zelo kompleksna, saj zajema tako evropsko kakor tudi nacionalne
zakonodaje. V okviru evropske zakonodaje gre za pravila na področju
koordinacije sistemov socialne varnosti (Uredba 883/2004 s spremem-
bami in njena izvedbena Uredba 987/2009) ter za pravila, ki urejajo po-
goje za napotovanje ter minimalne pravice napotenih delavcev (Direk-
tiva 96/71/e s s spremembami, njena izvedbena Direktiva 2014/67/e u
ter Direktiva 2018/957). Slovenska zakonodaja pa pogoje in postopke
za napotovanje delavcev ter njihove pravice ureja v Zakonu o delovnih
razmerjih, Zakonu o čezmejnem izvajanju storitev, Zakonu o zaposlova-
nju, samozaposlovanju in delu tujcev, Zakonu o urejanju trga dela, Za-
konu o varnosti in zdravju pri delu, Zakonu o minimalni plači, Zakonu o
pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter v kolektivnih pogodbah.
Pravni režim v primeru opravljanja storitev v drugi državi članici, ki
se izvaja z napotenimi delavci, lahko ponazorimo z dvema sklopoma, od
101
