Page 51 - Turistična podjetja in pandemija covida-19
P. 51
Socialni turizem in trajnost v turizmu v času covida-19
skem prostoru, v omejenem obsegu pa tudi v ameriškem, in se oblikujejo
predvsem z namenom, da bi turizem postal socialno trajnostnejši ozi-
roma inkluzivnejši za skupine, ki so zaradi revščine ali zdravstvenih in
drugih okoliščin iz njega običajno izključene (Diekmann and McCabe,
2021; Lima in Eusébio, 2021; McCabe idr., 2012; Minnaert, 2020; Minna-
ert idr., 2013a). Na drugi strani pa obstaja vse več dokazov o njegovih
pozitivnih vplivih na ekonomsko trajnost (Cisneros-Martínez idr., 2018;
McCabe, 2018). V tem kontekstu je v zadnjem času opaziti pomemben
trend oziroma zasuk pozornosti oblikovalcev politik socialnega turizma,
ki je vse pogosteje usmerjena v zagotavljanje socialno-ekonomskih kori-
sti za lokalno prebivalstvo oziroma gostujoče destinacijske skupnosti (in
ne prvenstveno za upravičence socialnega turizma) – dober primer tega
so tudi slovenski turistični boni –, pri čemer lokalno prebivalstvo nastopa
v vlogi potrošnika ali ponudnika storitev socialnega turizma (Diekmann
idr., 2018). Za nemoteno delovanje tovrstnih programov socialnega tu-
rizma, kar velja tudi za konkreten program turističnih bonov, pa je se-
veda nujno zagotoviti potrebna javnofinančna sredstva, iz katerih se pra-
viloma (neposredno) financira domača turistična potrošnja (Diekmann
in McCabe, 2013; 2021).
Zaradi značilnosti financiranja, širše inkluzije upravičencev v meha-
nizem turističnih bonov in številnih socialno-ekonomskih koristi, ki jih
program prinaša tako na strani povpraševanja kot na strani ponudbe, tu-
ristične bone lahko razumemo kot program socialnega turizma z veli-
kim prispevkom k trajnostnemu turizmu. V tem pogledu bi bilo vredno
razmisliti, ali ne bi bilo turističnih bonov smiselno obdržati tudi v pri-
hodnje, pri čemer bi bile potrebne nekatere korekcije tega mehanizma,
zlasti v smislu odpravljanja nefinančnih ovir, ki nastajajo v zvezi s turi-
stično participacijo, ter v smislu večje prostorske in časovne razpršenosti
povpraševanja; mehanizem turističnih bonov bi bilo smiselno vezati na
izvensezonsko obdobje ter natančnejše definirati turistične proizvode in
načine (so)financiranja, ki naj vključujejo tudi lastna finančna sredstva
upravičencev. Ne glede na omenjeno pa lahko turistične bone izposta-
vimo kot dober primer socialnega in trajnostnega turizma, ki ga lahko
postavimo ob bok uspešnim evropskim primerom dobrih praks social-
nega turizma, kot sta španski program i m se rso in program francoskih
turističnih vavčerjev. Mehanizem, ki stoji za turističnimi boni, je v slo-
venski turistični praksi velika posebnost, saj je prvič v zgodovini samo-
stojne Slovenije odprl možnost za turistično udejstvovanje vseh reziden-
tov Slovenije ter jih v visokem deležu spodbudil k vključitvi v turistično
51
skem prostoru, v omejenem obsegu pa tudi v ameriškem, in se oblikujejo
predvsem z namenom, da bi turizem postal socialno trajnostnejši ozi-
roma inkluzivnejši za skupine, ki so zaradi revščine ali zdravstvenih in
drugih okoliščin iz njega običajno izključene (Diekmann and McCabe,
2021; Lima in Eusébio, 2021; McCabe idr., 2012; Minnaert, 2020; Minna-
ert idr., 2013a). Na drugi strani pa obstaja vse več dokazov o njegovih
pozitivnih vplivih na ekonomsko trajnost (Cisneros-Martínez idr., 2018;
McCabe, 2018). V tem kontekstu je v zadnjem času opaziti pomemben
trend oziroma zasuk pozornosti oblikovalcev politik socialnega turizma,
ki je vse pogosteje usmerjena v zagotavljanje socialno-ekonomskih kori-
sti za lokalno prebivalstvo oziroma gostujoče destinacijske skupnosti (in
ne prvenstveno za upravičence socialnega turizma) – dober primer tega
so tudi slovenski turistični boni –, pri čemer lokalno prebivalstvo nastopa
v vlogi potrošnika ali ponudnika storitev socialnega turizma (Diekmann
idr., 2018). Za nemoteno delovanje tovrstnih programov socialnega tu-
rizma, kar velja tudi za konkreten program turističnih bonov, pa je se-
veda nujno zagotoviti potrebna javnofinančna sredstva, iz katerih se pra-
viloma (neposredno) financira domača turistična potrošnja (Diekmann
in McCabe, 2013; 2021).
Zaradi značilnosti financiranja, širše inkluzije upravičencev v meha-
nizem turističnih bonov in številnih socialno-ekonomskih koristi, ki jih
program prinaša tako na strani povpraševanja kot na strani ponudbe, tu-
ristične bone lahko razumemo kot program socialnega turizma z veli-
kim prispevkom k trajnostnemu turizmu. V tem pogledu bi bilo vredno
razmisliti, ali ne bi bilo turističnih bonov smiselno obdržati tudi v pri-
hodnje, pri čemer bi bile potrebne nekatere korekcije tega mehanizma,
zlasti v smislu odpravljanja nefinančnih ovir, ki nastajajo v zvezi s turi-
stično participacijo, ter v smislu večje prostorske in časovne razpršenosti
povpraševanja; mehanizem turističnih bonov bi bilo smiselno vezati na
izvensezonsko obdobje ter natančnejše definirati turistične proizvode in
načine (so)financiranja, ki naj vključujejo tudi lastna finančna sredstva
upravičencev. Ne glede na omenjeno pa lahko turistične bone izposta-
vimo kot dober primer socialnega in trajnostnega turizma, ki ga lahko
postavimo ob bok uspešnim evropskim primerom dobrih praks social-
nega turizma, kot sta španski program i m se rso in program francoskih
turističnih vavčerjev. Mehanizem, ki stoji za turističnimi boni, je v slo-
venski turistični praksi velika posebnost, saj je prvič v zgodovini samo-
stojne Slovenije odprl možnost za turistično udejstvovanje vseh reziden-
tov Slovenije ter jih v visokem deležu spodbudil k vključitvi v turistično
51
