Page 50 - Turistična podjetja in pandemija covida-19
P. 50
Janja Gabruč
Zaključek
Turistični boni v slovenskem prostoru predstavljajo nov mehanizem fi-
nanciranja turistične potrošnje, ki je turističnemu gospodarstvu pomagal
pri hitrejšem okrevanju po posledicah zdravstvene krize zaradi covida-19.
Ključne ugotovitve prispevka so, da mehanizem turističnih bonov lahko
umestimo v presečišče programov inkluzivnega in stimulativnega mo-
dela socialnega turizma, ki prinaša številne blagodejne učinke, tako na
področju socialne kot tudi ekonomske trajnosti, nekoliko manj ugoden
pa je njegov vpliv na okoljsko trajnost v turizmu.
Program turističnih bonov je z vidika potrošnje in vključenih upravi-
čencev visoko inkluziven, saj je k turistični potrošnji pritegnil nekaj manj
kot dve tretjini vseh rezidentov Republike Slovenije in ga zato lahko ume-
stimo med pobude t. i. inkluzivnega modela socialnega turizma (Minna-
ert idr., 2013b). Največ težav pri turistični potrošnji imajo seniorji, ki so
svoj bon v velikem deležu prenesli na sorodnike. S tega vidika bi bilo po-
trebno raziskati, kakšni so razlogi oziroma ovire, zaradi katerih seniorji
in tudi druge skupine upravičencev bona niso unovčili. Z vidika ponudbe
pa je finančni mehanizem turističnih bonov že v izhodišču nekoliko manj
inkluziven; turistični boni, izdani v letu 2020, so zajeli le ponudnike na-
stanitvenih storitev, medtem ko so turistični boni 2021 v tem pogledu bi-
stveno bolj trajnostni, saj v sistem financiranja vključijo ponudnike go-
stinskih, turističnih, športnih in kulturnih storitev. Za turistične bone bi
torej lahko rekli, da nedvomno prispevajo k večji socialni trajnosti, saj
s turistično inkluzijo pomembno izboljšujejo kakovost življenja v turi-
zem vključenih posameznikov ter na ta način prispevajo k zmanjševanju
družbene neenakosti oziroma povečevanju splošne družbene blaginje.
Pomemben prispevek turističnih bonov je viden tudi na področju po-
večevanja ekonomske trajnosti v turizmu, saj so boni dosegli svoj namen
in številnim destinacijam ter turističnim ponudnikom omogočil ohrani-
tev poslovanja in posledično tudi delovnih mest v turizmu – v tem kon-
tekstu lahko turistične bone umestimo med pobude stimulativnega mo-
dela socialnega turizma (Minnaert idr., 2013b). Manjša kritika programa
je usmerjena le na področje okoljske trajnosti, ki je z relativno visoko ča-
sovno in prostorsko koncentracijo turističnega povpraševanja nekoliko
problematična.
Turistični boni kot primer socialnega turizma imajo torej s trajnostjo
veliko skupnih točk. Razumemo jih lahko v kontekstu zelo raznolikih
politik in modelov socialnega turizma, ki se pojavljajo zlasti v evrop-
50
Zaključek
Turistični boni v slovenskem prostoru predstavljajo nov mehanizem fi-
nanciranja turistične potrošnje, ki je turističnemu gospodarstvu pomagal
pri hitrejšem okrevanju po posledicah zdravstvene krize zaradi covida-19.
Ključne ugotovitve prispevka so, da mehanizem turističnih bonov lahko
umestimo v presečišče programov inkluzivnega in stimulativnega mo-
dela socialnega turizma, ki prinaša številne blagodejne učinke, tako na
področju socialne kot tudi ekonomske trajnosti, nekoliko manj ugoden
pa je njegov vpliv na okoljsko trajnost v turizmu.
Program turističnih bonov je z vidika potrošnje in vključenih upravi-
čencev visoko inkluziven, saj je k turistični potrošnji pritegnil nekaj manj
kot dve tretjini vseh rezidentov Republike Slovenije in ga zato lahko ume-
stimo med pobude t. i. inkluzivnega modela socialnega turizma (Minna-
ert idr., 2013b). Največ težav pri turistični potrošnji imajo seniorji, ki so
svoj bon v velikem deležu prenesli na sorodnike. S tega vidika bi bilo po-
trebno raziskati, kakšni so razlogi oziroma ovire, zaradi katerih seniorji
in tudi druge skupine upravičencev bona niso unovčili. Z vidika ponudbe
pa je finančni mehanizem turističnih bonov že v izhodišču nekoliko manj
inkluziven; turistični boni, izdani v letu 2020, so zajeli le ponudnike na-
stanitvenih storitev, medtem ko so turistični boni 2021 v tem pogledu bi-
stveno bolj trajnostni, saj v sistem financiranja vključijo ponudnike go-
stinskih, turističnih, športnih in kulturnih storitev. Za turistične bone bi
torej lahko rekli, da nedvomno prispevajo k večji socialni trajnosti, saj
s turistično inkluzijo pomembno izboljšujejo kakovost življenja v turi-
zem vključenih posameznikov ter na ta način prispevajo k zmanjševanju
družbene neenakosti oziroma povečevanju splošne družbene blaginje.
Pomemben prispevek turističnih bonov je viden tudi na področju po-
večevanja ekonomske trajnosti v turizmu, saj so boni dosegli svoj namen
in številnim destinacijam ter turističnim ponudnikom omogočil ohrani-
tev poslovanja in posledično tudi delovnih mest v turizmu – v tem kon-
tekstu lahko turistične bone umestimo med pobude stimulativnega mo-
dela socialnega turizma (Minnaert idr., 2013b). Manjša kritika programa
je usmerjena le na področje okoljske trajnosti, ki je z relativno visoko ča-
sovno in prostorsko koncentracijo turističnega povpraševanja nekoliko
problematična.
Turistični boni kot primer socialnega turizma imajo torej s trajnostjo
veliko skupnih točk. Razumemo jih lahko v kontekstu zelo raznolikih
politik in modelov socialnega turizma, ki se pojavljajo zlasti v evrop-
50
